Značilno je, da so dobili mesto v taki kategoriji "marginaliziranih" v 19. stoletju mednarodno delujoči slikarji brata Janez in Jurij Šubic ter Ivana Kobilca, ki so "ogrožali" Jakopičevo prvo mesto med slovenskimi slikarji. V tem primeru se je oprl na biografije slikarjev: za svojega predhodnika je v besedilu ob jubilejni razstavi postavil slogovno in idejno sicer bolj oddaljenega mu Janeza Wolfa, ki se je vrnil v domovino (in bil neuspešen celo lokalno), medtem ko so omenjeni trije v tujini živeči slikarji "postali tujci, ki so raje ostali v prijetnejši tujini in enostavno posegali po tujih vzorcih namesto, da bi ustvarjali slovensko umetnost" “Kakor jasna zvezda sije v to mračno noč čisto ime Janeza Wolfa. Prišel je iz onih slavnih krajev, kjer so pred stoletji kraljevali Tizian, Tintoretto, Veronese, iz krajev, kjer so sanjali romantiki z vernim srcem o preporodu umetnosti. Navdahnjen z enakimi idejami je prišel z radostnim srcem v domovino, ne da bi si tu iskal denarnih virov s svojo umetnostjo -- to bi se mu bilo drugod bolje posrečilo -- ampak, da bi razlil med svoj narod vse lepote, s katerimi je bila prenapolnjena njegova duša. V njegovih žilah se ni pretakala kri, napojena s trpljenjem sužnjega naroda, njegove oči niso gledale ran, ki jih zadaja brat bratu, njegov duh ni spoznal hinavstva, bojazni in laži, ki so objele njegov narod kakor težke sanje. V globočine svoje notranjosti je obračal pogled, in v širokih svetopisemskih kompozicijah nam je razlagal zgodbe svoje bogate duše. Z vzneseno fantazijo je ubiral rahle strune svojega srca in opeval lepoto skritega, tajnostnega sveta. Pa njegov narod je šel mimo njega, kajti duh ošabnosti ga je prevzel, začel se je namreč zavedati, in z ljubeznijo in občudovanjem se je zagledal v svojo neznatnost, ne meneč se za njega, ki je prišel v domovino, da jo obdari z vso lepoto svoje duše. V njegovem žalostnem obrazu berem tiho zgodbo tega trpljenja; njegove pohlevne oči mi razodevajo vse veliko gorje, v katero se je zagrnila njegova duša.” Takole je Jakopič ob jubilejni razstavi razmišljal o Wolfu, medtem ko je brata Šubica odpravil precej na kratko, in sicer Janeza prav s primerjavo z Wolfom, češ da naj bi sledil njegovim načelom, a “starega orla” ni mogel niti doseči. Tudi Juriju ni bil prav prijazen: “Tudi on je umrl v najlepši moški dobi in to je škoda, ker je imel podati še mnogo lepega, sicer ne svojemu narodu, ampak tujini, ki mu je postala druga lepša domovina.” Rihard Jakopič, »Epilog k jubilejni umetniški razstavi«, Ljubljanski zvon, XXXI/1911, str. 77--78, 79. Kurziv B. Ž. Ivana Kobilca razen že obravnavane kritike leta 1903 ni bila deležna posebnih Jakopičevih javnih ukorov, vendar je s svojim načinom življenja in dela predstavljala natančno tisti tip umetnika, ki je postal “neslovenski”. Ker se v lokalno dogajanje ni vmešavala in je živela veliko v tujini, je izginila iz medijev in začasno tudi iz zgodovine, ki se je zanjo začela intenzivneje zanimati šele veliko po njeni smrti, pri čemer je njenemu revivalu nemara dosti pripomoglo to, da je bila ženska. Jakopič je v besedilu ob jubilejni razstavi ne omenja, posebno očitna pa je njena pozicija v besedilih, kakršen je bil Steletov Oris, v katerem je poleg več deset strani dolgih hvalnic savanom omenjena le v dveh nenatančnih stavkih. . Vrnitev v domovino, opremljena s takim kontekstom, je dokončno postala stvar osebne žrtve slovenskega umetnika in nikakor ne tega, da mu je šlo doma bolje kakor v zahtevnejši tujini. "Skoraj brez sadu je ostalo delo tistih umetnikov, ki so se že v zgodnji mladosti odpovedali posvetnemu uživanju z namenom, da osrečijo svoj narod in mu pripomorejo do svoje lastne umetnosti, katere do tedaj nikdar ni imel. Sanje, hrepenenje, žrtvovanje brez učinka, brez zadoščenja, brez uspeha! Neobčutljivo je gledala domovina to njihovo vztrajno prizadevanje, kakor da pritrjuje soglasno značilnim besedam, ki jih je izgovoril ob neki priliki umrli notar Ivan Gogola: 'Pustite nas v miru z umetnostjo! Kaj je vendar treba slovenskemu narodu umetnosti?!'" Rihard Jakopič, »Spomladanska umetniška razstava«, Ljubljanski zvon XXXI/1911, str. 355. Tako kategorizacijo, ki ne vrednoti na podlagi likovnih kvalitet, temveč specifično hierarhiziranih zaslug za narodov blagor, je rade volje povzela slovenska kritika, pogosto nezmožna razumeti dejanske likovne probleme in finese in hvaležna za vsak material, ki ji je bil razumljiv. Še preden je Jakopič v Epilogu ob jubilejni razstavi lastnoročno priredil zgodbo slovenske umetnosti, je vnovič Ivan Prijatelj pojasnil dvojnost med slovensko in neslovensko umetnostjo, utemeljeno na "zameri" do tujstva, ki pa leta 1905 seveda še ni govorila o pozitivnem učinku umetnikove vrnitve v domovino: