In kaj je paralaksa? Če pred seboj iztegnete roko z dvignjenim palcem in ga nato opazujete izmenično z levim in desnim očesom (ljudje imamo na srečo dve roki in si pri poskusu lahko z drugo pomagamo tako, da z njo izmenično zakrivamo desno in levo oko), boste brez dvoma opazili, da se na oddaljenem ozadju položaj palca spreminja. Lahko bi rekli, da ga s posameznim očesom vidite pod različnima kotoma. In kje je tu kakšna razdalja? Iz teh dveh kotov in poznane medočesne razdalje lahko s pomočjo znanja srednješolske trigonometrije določite razdaljo od oči do palca. Podobno je tudi pri zvezdah: če neko (bližnjo) zvezdo vidite na nebu pod dvema različnima kotoma, ki ste ju izmerili 6 mesecev drugega za drugim, lahko iz kotov in premera Zemljinega tira (v 6 mesecih se namreč Zemlja premakne natančno na nasprotno stran Sonca) določite razdaljo do zvezde. In prav to se je namenil izmeriti Bradley. Zgradil si je 3,5 m dolg teleskop, predrl strop in streho v svoji hiši ter napravo usmeril v tretjo najsvetlejšo zvezdo v ozvezdju Zmaj, ki se je zaradi svojega položaja na nebu zdela posebno primerna za opazovanje. Tako je leta 1725 ugotovil, da se navidezni položaj zvezde na nebu spreminja. Razlika med kotoma je bila 20,2'' ('' = ločna sekunda) -- kar je v resnici zelo majhen kot, kakih 100-krat manjši od kotnega premera Lune --, in zvezda je na nebu med letom opisala majhen krožec. Kaj hitro pa je razočaran ugotovil, da enako velike krožce (v resnici elipse; koliko je elipsa sploščena, je odvisno od tega, kako daleč od pravokotne smeri na ekliptiko zvezda leži) med letom opišejo prav vse zvezde. Ker vse od Zemlje ne morejo biti enako oddaljene, izmerjeni kot pač ne more biti paralaksa, povrhu pa se mu je za paralakso zdel tudi veliko prevelik. Ko so mnogo kasneje izmerili paralakso te zvezde, je bil kot resnično 100-krat manjši. Tri leta je tuhtal, kaj je bil torej izmeril (kota se je med tem prijelo ima aberacija), a na misel mu ni prišlo prav nič pametnega.