Olbers je o tem paradoksu leta 1823 korenito javno razmišljal, zato mu ga tudi pripisujejo, vendar pa ni bil prvi. O vprašanju so namreč razpravljali že astronomi pred njim, v pisnih razpravah pa mu je mogoče slediti vse do Johannesa Kepplerja, ki ga je leta 1610 uporabil prav kot argument proti domnevi o neskončnem vesolju, posejanem z neskončnim številom zvezd. Astronomi so v različnih obdobjih predlagali različne rešitve paradoksa. Najbolj preprosta rešitev bi bila, da je povprečen čas, ko zvezda sveti, veliko prekratek, da bi Zemljo dosegla tudi svetloba najbolj oddaljenih zvezd. Podoben argument izhaja tudi iz tega, da se vesolje neprestano širi. Vesolje je menda namreč premlado, da bi lahko svetloba iz najbolj oddaljenih območij že dosegla Zemljo.