V dneh, ko čakamo na poslovilno tekmo Vlada Divca, je prav, da se še enkrat ozremo v čas, ki je izžareval lahkotnost zmagovanja. Igrivost, prepletena z veliko mero drznosti in tehničnega znanja, je bila porok za visoke zmage nad reprezentancami, ki so danes precej bolj poravnane in izenačene. Edina igralca, ki sta bila takrat blizu »plavim«, sta bila Sabonis in Galis, predvsem slednji je bil strup, spravljen v majhni steklenički. Grški strelec je bil v svojih najboljših časih morda celo najboljši evropski igralec, kar so na svoji koži občutili tako Jugoslovani kot Sovjeti. Seveda je njegova zvezda sijala premalo časa, da bi lahko ogrozil veličino nikoli dovolj objokovanega Dražena, ki je bil na dobri poti, da pokori ves košarkarski svet. Bolj ko gledam posnetke z evropskega prvenstva leta 1989, ki je bilo v Zagrebu, bolj se mi dozdeva, da je bila to najbolj homogena, uigrana in sproščena evropska reprezentanca vseh časov. Toliko igrivosti in sproščene tekmovalnosti ni izžarevala še nobena ekipa pred njo. Morda delam krivico manilski generaciji, ki je bila na trenutke prav veličastna, toda »Argentinci« so bili vendarle bolj povezani in razigrani. Morda tudi zaradi tega, ker so bili na višku takrat, ko je bila njihova nekdanja domovina na pragu bridkega konca. Kot da so vsi ti fantje, takrat še deških obrazov in neizdelanih figur, slutili, da igrajo tudi zato, da bi se ne zgodilo tisto, kar je bilo neizbežno. Ampak to ta čas niti ni tako pomembno. Bolj od vsega je bil pomemben odnos do igre in nasprotnikov, ki niso bili nikdar v prvem planu. Že Kičanović in Slavnić sta pokazala, da zmaga ne sme biti vprašanje, če si tako dober, kot so bili »naši« v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih. Način, kako sta prišla na igrišče proti Sovjetom, je izžareval nekaj, kar bi lahko poimenovali tudi nadutost, če seveda ne bi šlo za najboljši evropski bekovski par tistega časa. Kićo in Slavnić nista prišla na igrišče le z mislijo in občutkom za zmago, ne, ona dva sta prišla gor zato, da nasprotnika ponižata in osmešita. Zmaga tako ali tako ni bila vprašanje, zato sta se bolj kot ne ukvarjala z lastnimi užitki. To pa je ključ do ključnih zmag in uspehov na velikih turnirjih, kot so evropska in svetovna prvenstva. Upam, da bodo tudi naši na prihajajočem evropskem prvenstvu našli igrivost in jo nadgradili s tako potrebno samozavestjo. Predvsem slednje je v zadnjih letih primanjkovalo, kar nas je tudi stalo višjih uvrstitev. Moštvo, ki nima česa izgubiti, je lahko najnevarnejše moštvo. Seveda pa to še ne pomeni, da greš na igrišče kot nekdo, ki bo samo poskušal zmagati.