ljata za neločljiva. To življenjsko bistveno energijo pogosto pojmujejo kot neosebno silo, ki jo izžareva magnetski energijski vir vesoljstva; po daoističnem prepričanju priteka naravnost od zvezde Severnice in Velikega voza. Ključna razlika med zahodnjaškim in vzhodnjaškim pojmovanjem te vitalne sile pa je v tem, da vzhodnjaki menijo, da lahko pospešijo pretok prane in čija z meditacijo in telesnimi vajami, med drugim z nadzorovanjem dihanja, jogo in qi gongom. Čeprav večina zahodnjakov verjame, da milost priteka k nam iz Božanskega vira, se različice zahodne religije ločujejo v stališču, kaj pravzaprav je tisto, kar odpre pipo. Nekateri verujejo, da potrebujemo milost za svoje duhovno zdravje in končno odrešitev, vendar smo popolnoma odvisni od Boga, da nam jo podeli - pogled, ki po vsem sodeč zmanjšuje vlogo svobodne volje. Drugi verujejo, da smo docela odvisni od svojih prizadevanj za pridobitev odrešenja, vendar imajo težave pri razlagi nenadnih, nepričakovanih pritokov energije in uvidov, ki imajo moč v celoti izboljšati naše življenje. Nekateri kristjani verjamejo, da je milost duhovno dopolnilo, ki nam je podarjeno, kadar prosimo zanjo v molitvi ali si jo zaslužimo z zakramentalnimi obredi. Drugi verjamejo, da priteka milost k nam od Boga, ne da bi prosili zanjo, tako kot priteče v srce otroka med krstom, ali učinkuje kot nekakšna skrivna sila v srcu grešnika ter v njem sproži kesanje. Vseeno večina ljudi meni, da milost poveča našo življenjsko silo, nas okrepi, varuje in opogumlja v sili - kakor koli že in kadar koli smo je deležni. Milost je sposobna zdraviti bolezni in podeljevati blagoslov. Sama menim, da si lahko pridobimo milost z molitvijo, meditacijo in drugimi duhovnimi vajami, ki povečajo njeno prisotnost v nas. Verjamem pa tudi, da obstaja božanska oblika milosti, ki nam daje duhovno stanovitnost in smer ter priteka k nam v trenutkih stiske, naj prosimo zanjo ali ne. Ta božanska energija je vaša karizma, edinstven izraz milosti, ki vam daje moč za izpolnjevanje vašega Posvečenega dogovora. Beseda karizma prihaja iz grškega korena, ki pomeni »dar«. Izvira iz starodavne krščanske teologije, kjer označuje posebno božansko podporo, ki je podeljena vernikom kot dokaz moči božje prisotnosti v njihovem življenju. Karizma je veljala za dokazilo, da je Božanska sila intimno prisotna v delu, za katerega je bil človek poklican, naj bi ga opravil v tem življenju. (Ta pomen se ohranja tudi v naši sedanji rabi besede karizma.)