Bilo je okoli petih zjutraj, ko se je Cemi1 vrnil v študijsko sobo. Besede, ki jih je slišal od matere, so ga navdajale z radostnim ponosom. Namreč ponosom, da zasleduje skrivnost poklicanja, ponosom srečne ponižnosti ob brezizhodni ujetosti v blodnjak, kot bi poslušali milostno kantato, ne pa volje, ki se gre svoje vaje z vrvjo. Iz prvega branja tiste noči mu je padla v oči beseda neronsko. Tako je vedno v življenju označeval pritlehnost vedenja brez skrivnostnosti, bleščavo, krutost, učinkovanje preračunljivosti na nebogljenost, igralca gledalca, tisto, kar hladno čaka, da njegovo zrcalo preleti galebja senca. Po drugo sotesko noči se ni obrnil k Svetoniju, temveč k Wilhelmu Meistru. Listal je za odlomki, ki si jih je bil podčrtal, in nenadoma prebral: "Kako redkim možem je bila podeljena moč vselej stanovitnega ravnanja, kot zvezde neba, moč oblasti nad dnevom kakor nad nočjo, oblikovanja domačih pripomočkov; seva in žetve, hrambe in porabe, merjenja vselej istega kroga v spokojnosti, ljubezni in prilagojenosti predmetu." Je bilo iz mladostniške prevzetnosti, da je ob ta stavek zapisal: Jaz? Znabiti, da so mu v bolezenskem počutju snidenje s prijateljstvom in materine besede podelili ta hipni ponos; ampak sam je vedel, da je bila tista omemba stanovitnosti zvezd, njihovega ritma večne stvariteljske zapeljivosti, Erosa, poznanega kot letni časi; da ga je to napeljalo k tistemu stavku, bolj s sprejemanjem ljubečega zaupanja kot s skušnjavo luciferske vsevedoče samozaverovanosti.