Ti si nekega dne odšla, daleč tja, kjer sijejo svetle zvezde neba. Še dlje, tja, kjer so nebesa doma. Zaman sem te klicala nazaj, te iskala, da bi ti rekla vsaj »babica moja, za ljubezen vso, ki si mi jo dala, iz vsega srca hvala«. A nekaj mi je le ostalo, ko te več ni, ko me več ne božajo tvoje ljubeče dlani. Tista topla odeja s krušne peči. V njo se utrujena zavijem in v mislih na tebe sladko zaspim. Babica, ti si zdaj angel varuh moj, čeprav je že davno od takrat, kar si v večnost odšla, še vedno čutim, da si z menoj. Tudi jaz sem že srečna babica postala, kot nekoč v ljubečem tvojem zdaj v naročju mojem pestuje se vnučka mala. (Odlomek iz knjige)