Mercedes razreda A ni slab avtomobil, le pričakovanja so bila zelo velika. To bi v tovarni lahko tudi predvideli. Ko pa se je pripetil dogodek z zloglasnim »losovim« testom, ki tako ali tako ni zelo oprijemljiv in za vsakdanje življenje pomemben test, se je zaupanje zamajalo. Ne bi bili presenečeni, če bi čez nekaj let izvedeli, da je bila to le zaigrana in pretkana marketinška poteza! Kje lahko namreč neki avtomobil dobi večje priznanje, kot če preživi razne novinarske preizkušnje z odliko in ga potem, ko so ga v tovarni dodelali, označijo za popolnoma varnega? Verjetno nikjer drugje. Mercedesovi inženirji so prvo generacijo, ki so jo kasneje vpoklicali na predelavo v korist večje varnosti, v rekordnih nekaj mesecih precej izboljšali. Spremenili so podvozje, mu dodali trdnost (20 % bolj toge vzmeti), kar je sicer prineslo nekaj manj udobja, zamenjali so gume in dodali (serijski) ESP. Novi A je bil torej pripravljen za ponovno prodajo. In niso jih prodali malo. Največ ženskam, ki jim je najbolj všeč prikupna oblika in (po lastnem izboru) pisana notranjost. Kdor je mislil, da bo A odlično odigral vlogo družinskega avtomobila, pa se je žal zmotil. Z njim ste res drugačni, a to drugačnost je bilo treba tudi plačati. Kdor je primerjal njegovo ceno s ceno avtomobila podobne velikosti, je ugotovil, da A ni poceni. To pa vodi do točke, ki povzroča hudo kri. Kdor se odloči za A zato, ker mu je všeč, mu veliko pomeni vgrajena varnost, nesporna drugačnost in se rad pohvali z zvezdo na nosu avtomobila, bo zadovoljen. Kdor pa išče veliko prostora in limuzinsko udobje, kot pri drugih Mercedesih, ta praviloma ne bo našel sreče. Potem je bolje, da si za ta denar kupi limuzino drugega (cenejšega) proizvajalca. Mercedes, pa četudi najmanjši, kot kaže, mora biti drag. Varnost in zveneče ime imata pač svojo ceno.