KOSTEL V Sloveniji verjetno ni tako majhnega kraja, kot je Kostel, ki bi ljudi vedno znova pritegnil k ustvarjalnosti, bodisi kulturni, ki najbolj odseva v folklornem izročilu ter pevskih in tamburaških skupinah, ali pa k neusahljivi pisateljski žilici. Mednje sodi tudi Vasilij Vasko Polič, ustavni sodnik, ki se praviloma zelo rad pohvali, da je najprej kostelski zet, potem pa Belokranjec. Z življenjsko družico, doma iz Jakšičev nad Kolpo, njen suženj je postal pred več kot 40 leti, redno zahaja tja. Pravi, da ga je ta dolina tako omamila, da ves čas skrbno zapisuje utrinke ljudi, njihove navade in izročila. Vse jih je strnil v knjigo z naslovom Saga o Poličih, Zvezde žarijo nad Kolpo. S prijatelji, igralcema Zvonetom Hribarjem in Miho Balohom ter glasbenikom Ladislavom Jakšo, jo je predstavil pod zidovi gradu Kostel. Tej umetniško-glasbeni navezi je prisluhnilo številno občinstvo, ki je prišlo tudi od drugod, Kostelci pa so v knjigi prepoznali svoje prednike in sorodnike. Na poti med Jakšiči in Kolpo so se mi porajale povesti o Mlinarici, cerkvi Marijinega vnebovzetja, Prifarskih muzikantih in Dupljaku. Spoznal sem se s 420 liki iz Kostela in Bele krajine, ki so časovno vpeti v najpomembnejše dogodke prejšnjega stoletja. Nekateri so omenjeni z imenom in priimkom, drugi ne, razlaga Vasko Polič. Obzirant, po kostelsko krošnjar, Vasko Polič, ki se v tej vlogi v polnem sijaju predstavi na sleherni prireditvi, je svojo knjigo med bralce pospremil z besedami, da jo priporoča, vendar ne samo zaradi tega, da bi v njej bolj spoznali družino Polič, o kateri piše v drugem delu tega romana, ampak predvsem zato, ker na začetku in v večjem delu odstira senčne strani ali pa manj znane Kostelce in njihovo rodno grudo.