Župančič je tenko čutil zvočnost besede, bil je odprt za ljudsko pesem in prepričan, da ta ne mara "cvetličenja in kodranja", ima ravne in preproste poteze ter jasen in bister pripovedno-izpovedni tok. Nič čudnega, da je prve pesmi pisal ob njej in še ob ukrajinski dumi. Skrinja (1894) opisuje svatovski motiv o Lepi Vidi s tehniko ljudske pesmi, z enako tudi motiv, kako rožmarin nagovarja rožico rdečo (Narodna pesem, 1896). Naivni animizaciji ustrezajo pomanjševalnice, anadiploza in predmetno nazoren izraz za ljubezen in zvestobo. Leta 1895 je spesnil Trenutek, tisto pesem, ki je opozorila, da prihaja pesnik, ki ljubi radoživost, naravo in svetlobno vesolje. Stik s tedanjima evropskima pesniškima smerema dekadenco in simbolizmom mu je vitalistični nastavek za krajši čas prekinil. V ciklih in pesmih Zimski žarki, Steze brez cilja, Bolne rože, Seguidille, Moja Madona in Boemien utripajo čutni, nekoliko mistični ljubezenski motivi, tudi "filozofija" brezupja. Motivi utrujenosti in eksotični prividi so zbrani v ciklu Bolne rože. Močno niha tudi vrednotenjsko merilo. Poveličani utvari "Moja Madona" sledi kmalu razlepotenje v pesmi Bila si mi posoda vse svetosti; mistično simboliko prve pesmi – "glej, kak trepeče / rosa nedolžna / v kelihu mistične rože" – zamenja neprijeten spomin na posodo svetosti, ki jo je nekdo "oskrunil". Za burnega mladostnika so bila ta čustva prestarčevska in so le prehodno odrinila "bistri tok" misli in jezka. Ti skrivnostni moj cvet in Zvezde žarijo spokojno pomenita konec "zadimljenih, onemoglih sanj", kakor je pesnik v pismu Cankarju imenoval to svojo pol čutno, pol prefinjeno duhovno ljubezen. Poslej je žensko upesnjeval tudi kot "rožo mogoto" in "bajno moč", ki ga sicer lahko popolnoma onesreči, a ravno tako popolno lahko razvezuje njegovo pesniško in vsakršno ustvarjalnost. Ljubezen je prepoznal kot temeljno moč sveta, ki snuje tako v človeku kot v "melodiji zvezd" (Nočna melodija). Na tej točki se je kot estetski hedonist kar himnično odprl v svetlobno vesolje (Himna).