V sodobnem razvitem svetu seveda niso več redki primeri, da se veliko, če ne večina dela opravi doma. No, za akademsko delo, v pogojih, ki jih imamo univerzitetni profesorji, velja pri nas to že zelo dolgo. Fakulteta je dobra za predavanja, pogovore s kolegi in študenti (govorilne ure) in sestanke, ustvarjalno delo, pisanje in pripravljanje predavanj ter vaj pa je v fakultetnem kabinetu nemogoče. Ni prostora za knjige, niti računalnikov, ki omogočajo znosno hitro brskanje po spletnih straneh, niti za ustvarjalno delo potrebnega miru. Tako je torej treba opraviti večino pravega dela doma, sredi skladovnic literature in računalnikov, pripravljenih za vsak primer, ne da bi se vnaprej vedelo, kaj vse bo prišlo v poštev. Zgodilo se mi je že, da sem v enem dnevu moral brskati po več kot dvesto knjigah in člankih. Če bi hotel to narediti na fakulteti, bi porabil ves teden. Mislim, da povem pravo sliko stvari, če rečem, da je za univerzitetnega delavca čas, porabljen v fakultetnem kabinetu, obratno sorazmeren z njegovo ustvarjalnostjo in s kakovostjo njegovih predavanj. Če hočemo, da se bo na univerzi dobro delalo, je treba vnaprej pozabiti na običajne predstave o delovnem času in mestu. Administraciji lahko dela to težave, a kvaliteta in hitrost dela sta pomembnejši od birokratskih norm. Zato tudi nima nobenega smisla togo predpisovanje navzočnosti na delovnem mestu, npr. asistentom in raziskovalcem. Predavanja in govorilne ure da, vse drugo pa si morajo urediti sami v odvisnosti od možnosti, ki jih imajo. Njihovo delovno mesto je tam, kjer imajo najboljše razmere za delo, to pa je v strokah, kot je moja, po navadi domača delovna soba, kombinirana s knjižnico.