Gre za leta odraščanja z epileptičnim bratom Jean-Cristophom, razpeta med klatenje po ulicah, pripovedi staršev, nenehno risanje in nestrpnost do drugačnih. Denimo do »pobarvanih« (beri: Arabcev), kar je razširjeno celo v njegovi fantovski klapi, nazadnje pa to javno sovraštvo kot posebnež podeduje celo brat, ki ob koncu prvega dela, ko se njegovi starši v dilemi med nevrokirurško operacijo in makrobiotično alternativo odločijo za slednjo, sicer le ozdravi. David B. je pripoved postavil v čas alžirske vojne in nemirnega leta 1968, prepleta pa jo tudi s spomini sorodnikov na obe svetovni vojni, pri čemer so bitke nasploh njegova velika obsesija, neštetokrat izrisana v otroštvu in pogosto obnovljena na straneh stripa, v katerem se realnost prepleta s sanjami o velikih vojaških zmagah. Sam se, kot pravi, boji ljudi in prihodnosti, ne pa, denimo, hudičev ali prikazni, ki jih v stripu ne manjka. Predvsem ne različno izrisanih prikazni same bolezni, epilepsije, ki se v drugem delu serije, prežetem s stokratnim žvečenjem grižljajev polnozrnatega riža v skupnosti makrobiotikov in nasveti uradne medicine tipa »bistveno je, da mu daste toliko zdravil, da vam bo znosno živeti z njim«, ponovi. Happy end iz prvega dela je le začasen, tako kot oddih od odkritega sovraštva do drugačnih. Vojko Urbančič