Takšno stanje po mojem ne bi bilo v nasprotju le z ustavno določbo o ločenosti Cerkve in države, ampak je še posebej nevarno ob stanju duha, kot je zdaj značilno za slovensko katoliško cerkev. Ne gre namreč pozabiti, da je kar nekaj cerkvenih dostojanstvenikov - s spoštovanim nadškofom vred - že nekajkrat namigovalo, da smo zanje manj spoštovanja vredni vsi tisti, ki ne delimo njihovega vrednostnega in verskega sistema, češ da ne znamo vzgajati svojih otrok, spoštovati mrtvih in živeti v družinskih skupnostih, za povrh pa naj bi s tem, da smo se odrekli katoličanstvu, zanikali eno od pomembnih slovenskih nacionalnih tradicij in smo zato tudi slabi Slovenci. V tistem hipu, ko bi duhovnike s takimi nazori spustili v javni šolski sistem, bi po mojem tvegali, da bi se v javnih šolah ne samo učitelji po zbornicah, ampak tudi otroci znotraj posameznih razredov začeli deliti na "slabe" in na "naše": bolj ali manj jasno je namreč, da bi taka segregacija zahtevala oster odgovor nekatoliške strani, ki v Sloveniji že po tradiciji ni navajena nastavljati še levega lica, potem ko dobi klofuto po desnem. Drugače povedano, z uvedbo verouka v javni šolski sistem bi domena javne polemike in dnevne politike postale stvari, ki jih zdaj nekatoliki puščamo ob strani kot nekaj, kar nas pravzaprav ne zadeva: tako bi denimo z neprimerno večjo ostrino kot doslej veljalo javno zastaviti vprašanje, ali v javni šoli sploh sme otroke in mladostnike vzgajati Cerkev, ki očitno boleha za dvojno moralo, saj za svoje duhovnike zapoveduje spolno vzdržnost, hkrati pa jo pretresajo homoseksualni in pedofilski škandali; za povrh pa bi veljalo z vso težo javno zastaviti tudi vprašanje, kako si upa kot branik demokratičnih vrednot nastopati Cerkev, ki nikoli ni znala sama pri sebi razčistiti, zakaj je v Sloveniji med drugo vojno s tako lahkoto odkrito sodelovala z nacizmom in fašizmom, njena "centrala" v Vatikanu pa je imela izjemno velike težave, preden je po koncu druge vojne priznala pomen in vlogo človekovih pravic - in se še vedno ni sprijaznila z dejstvom, da je kapitalizem postal globalna gospodarska ureditev. Skratka, z uvedbo verouka v javni šolski sistem bi tvegali, da bi se slovenska družba ideologizirala in razdelila prek vseh razumnih meja, s čimer bi šlo v nič stanje, v katerem Slovenci in Slovenke različnih nazorov in ver kolikor toliko znosno živimo ne samo drug ob drugem, ampak tudi drug z drugim.