Puccinijeva obletnica je idealna priložnost za oživitev velikih stvaritev, kamor prav gotovo spada sicer pri nas manjkrat uprizarjana opera Manon Lescaut. Večina Puccinijevih oper si je že davno izborila mesto v železnem opernem repertoarju (La Bohème, Tosca, Madame Butterfly, Turandot). Puccinijeva glasba je hvaležna tako za pevce, zbor in orkester kot za poslušalce. Skladatelj je odkril poseben, počasen tempo, poln erotičnega naboja, ki prevzame vse na odru. Njegovi operni liki so strastni, ljubijo na življenje in smrt, se razgalijo, nosijo in izzivajo usodo, se odločajo hitro in skrajno radikalno. Puccini pravzaprav ljubi odrsko operno smrt. Bil je lepotec, ki je znal uživati življenje in je pogosto hodil po robu ali šel celo čez rob (samomor dozdevne njegove ljubice, pred kratkim odkrit neznani sin ipd.) Njegov verizem je obogaten z mnogimi stilizmi, vse do kitajske in japonske eksotike. Puccini velja za Verdijevega naslednika, vendar pa je izrazito samosvoj zlasti v poglobitvi odrske identitete opernih junakov z močnimi melodijami, arijami, ki ostajajo v ušesu vse življenje. Puccini je bil hkrati mojster obvladovanja orkestrskih barv in izraza; pri njem orkester ni spremljevalec odrskega dogajanja, ampak njegov akter. To se je pokazalo že v Manon Lescaut, prvem izmed njegovih opernih biserov.