»Torino je po mojem primer bogatega mesta, kjer so že dolgo pozorni na potrebe otrok. En oddelek mestne uprave skrbi samo zanje, in sicer tako, da sodeluje z vsemi drugimi oddelki in uradi, ko se kaj gradi ali ureja. Mladi se lahko tako med počitnicami kot med šolskim letom odločijo za številne prostočasne dejavnosti, ki so dostopne prav vsem. Sistematično se spopadajo z nasiljem v šolah. Pomembno pa je tudi to, da imajo dober sistem nadzora, kdo kaj dela in kam gre denar,« je naštela sogovornica. Kot primer zglednega kraja v državah v razvoju je navedla Davao na jugu Filipinov. »Eden od ukrepov, ki so jih tam sprejeli, da bi pomagali otrokom, je, da so ustanovili posebno policijsko enoto, ki se ukvarja le z njimi. Policija sicer v mnogih državah nerazvitega sveta nima ravno lepega slovesa - male brezdomce preganja, pretepa, glede na to, da se mnogi preživljajo s krajami, se še dodatno izživlja nad njimi. V Davau so usposobili skupino, v kateri je več žensk, ki zna svetovati in pomagati tem otrokom. Vedo, da ne smejo nikogar pretepati, naj je storil še tako hudo kaznivo dejanje. Mladoletnih prestopnikov ne obravnava redno sodišče, temveč posebno. Na več načinov se trudijo, da bi čim več otrok spravili iz ulic.«