Marsikdo vidi izhod za shranjevanje svojih fotografij v različnih spletnih galerijah ali družabnih spletiščih, vendar je tak način dober le, če gre za manjše število slik. Kljub vsesplošni dostopnosti interneta pa je način prikaza fotografij še vedno dokaj omejen, saj velikokrat manjkajo ključne informacije, ki nam jih sogovornik v živo veliko lažje razloži. Rak rana digitalne fotografije tako ostaja dolgoročno shranjevanje fotografij. Film je v tem primeru še vedno v veliki prednosti, že zaradi obstojnosti. Iz 30 let starih negativov ali pozitivov boste še vedno brez težav naredili fotografije; barve bodo sicer verjetno zbledele, a obrazi bodo še vedno prepoznavni. 8 Kako pa je z digitalnimi mediji, ki so bili na voljo pred tridesetimi leti? Takrat so uporabljali velike trde diske in diskete formata 8”, pojavljale so se tudi že prve diskete 5,25”. Lahko danes kje preberete zapise, ki so na njih? Pa tudi če bi jih: bi jih znali razvozlati? In še nenazadnje: bi se zapis toliko časa sploh obdržal? Težave imamo lahko že z bistveno novejšimi mediji, recimo s cedeji. Vprašanje je, če je zapis na cedeju po desetih letih sploh še ohranjen (in kako dobro). Danes lahko kupite kar nekaj različnih zapisljivih medijev, za katere proizvajalci obljubljajo dolgo življenjsko dobo, tudi do 100 let. Seveda se to sliši odlično, a težavi sta dve. Nihče ni tega še preizkusil v praksi, hkrati pa je vprašanje, ali bomo čez trideset let imeli tehnološke pripomočke, s katerimi bomo lahko brali tako stare medije. V naslednjih letih pričakujemo razmah enot in zapisljivih medijev »BluRay«, kar pomeni, da bodo tudi DVD-plošče počasi odšle na smetišče digitalne zgodovine. V tem trenutku so najboljša izbira za arhivske medije prenosni diski, saj je razmerje med ceno in zmogljivostjo dobro. So sicer dražji od DVD-plošč, a je nadzor boljši in dostopni čas hitrejši. Disk z zmogljivostjo 500 GB bo pri povprečni velikosti fotografije okoli 3 MB zadostoval, da boste lahko nanj shranili 150.000 fotografij. Za povprečnega domačega fotografa je to več kot dovolj za okoli 10 let fotografiranja. A zavedati se je treba, da trdi diski niso trajna zaščita, zato je dobro imeti fotografije shranjene vsaj na dveh koncih. Pri zunanjih trdih diskih omenimo še eno alternativo, to so domači strežniki. Ti postajajo čedalje popularnejši in jih lahko na splošno razdelimo v dve skupini. V prvi so klasični strežniki, katerih namen je le shranjevanje datotek, v drugi pa so večpredstavni strežniki. Slednje lahko priklopimo na televizor in z njih predvajamo različne vsebine, od