lovenska košarkarska institucija Olimpija se je znašla v skoraj brezizhodnem položaju. Dolgovi naraščajo, sistemskih virov ni. Agonija traja že pet let, od takrat, ko sta ideologa evropske Olimpije, Zmago Sagadin in Radovan Lorbek, odstopila iz osebnih razlogov. Dolgovi so takrat zrasli na skoraj neverjetnih 800 milijonov tolarjev (3,4 milijona evrov), kar naj bi po najboljših željah znašal letni proračun. Različne sanacije niso mogle rešiti akutnega problema, ampak se je vse skupaj spremenilo v životarjenje. Zdaj že bivši trener Tomo Mahorič je prvi naznanil, da v Tivoliju nekaj močno »zaudarja«. Omenil je, da igralci ne dobivajo plač in da v takšnem okolju ne more delati. Novo vodstvo ni našlo ustreznih rešitev. Edini uspeh je bil imenovanje bivšega Olimpijinega asa Jureta Zdovca za športnega direktorja, po posredovanju drugega tivolskega asa Petra Vilfana (ta je član upravnega odbora kluba) pa bo to vlogo opravljal volontersko. Smešne poteze za resen klub. Hkrati je Olimpija postala talka dnevne politike. Znašla se je v absurdnem položaju, saj še vedno deluje kot društvo, katerega proračun je odvisen od volje pokroviteljev. Slednji, ki bi lahko podpirali slovensko košarkarsko zgodbo, so povečini državna podjetja, kar pomeni, da je priliv denarja odvisen predvsem od vprašanja, če je vodstvo kluba »na liniji«. A vse kaže, da ni. Kot bi se vrnili v čas bivše Jugoslavije, ko je bilo vse v rokah enopartijskega sistema. V splošni zmedi najbolj trpijo igralci. Stavkati ali do konca sezone odigrati korektno in se naprej prodati je dilema, pred katero so košarkarji Olimpije, kar je pričakovano razmišljanje v neurejenem okolju, kot je zdaj Tivoli. Po samo dveh prejetih plačah v tej sezoni je očitno, da so se odločili za slednje. Igrati zase in se prodati. Nekaj igralcev je že zdaj blizu odhoda k vrhunskim klubom, drugi se prav tako ozirajo po bolj urejenih okoljih, kjer bodo dobili vsaj plačo, čeprav ne bodo igrali v evroligi. Če bodo drugi našli izhod, pa je malo upanja za Miho Zupana. Ta si je želel igrati evroligo, a se je zapletlo pri prestopu iz Slovana. Morda se komu zdi direktor Slovana Janez Rajgelj čudak, ki igralca ne pusti. Toda Zupanu je do zdaj, kar je redek primer v Sloveniji, izpolnil vse pogodbene obveznosti in povsem normalno je, da pričakuje ustrezno odškodnino. Zupan je verjetno naivno verjel ljudem na znameniti stavek, ki ustreza divjemu zahodu: »Pridi mali, igral boš evroligo, zadeve bomo uredili.« A pogodbe s Slovanom ni dosledno prebral. Problema ne znajo razvozlati celo ugledni odvetniki, čeprav je rešitev enostavna. Slovanu pripada ustrezna odškodnina. Postali so slab zgled za mlade slovenske košarkarje, ki bi morali imeti določen cilj v lastnem okolju, ampak se raje ozrejo po tujini. Kako naj denimo v razsutem Mariboru pričakujemo ponovno vstajenje te panoge, slovenski košarkarski simbol peša. Zanimivo izjavo je dal predsednik sindikata športnik Stefanovič, ko je dejal, da Slovence uvrščamo med deset najboljših reprezentanc na svetu, doma pa vlada nered. In rešitev za Olimpijo? Stečaj! Vso zadevo zgraditi na zdravih osnovah. Ustanoviti podjetje, d.o.o. ali d.d., kjer bi vedeli, kdo je lastnik in koliko denarja je v obtoku. Poteza bi bila radikalna in boleča, ampak bi bilo konec skrivalnic, podjetje Olimpija tudi ne bi bilo več toliko odvisno od političnih vplivov, saj bi lahko nemoteno poslovalo s tujimi investitorji. Tivoli bi znova bil poln, slovenski košarkarji pa bi se gotovo raje najprej podali v Ljubljano in šele potem razmišljali o tujini.