Ker sem bil po izživeti pijanosti, v katero me porine strast, spet trezen, sem ga videl drugače. Zdaj mi ni bilo do tega, da bi se ga lotil, ga popadel. Zdaj mi je bilo do tega, da bi ga gledal, da bi se mu v miru posvetil. Želel sem ga dojeti drugače, ne samo kot samca, s katerim sem se paril. Naravnost povedano – želel sem se pasti po njegovi lepoti. To v meni zbuja zadoščenje. V spomin imam zapečeno sliko grškega boga iz gimnazijskega berila. Je bil Zevs, Neptun? Saj ne vem, vem le, da je bil moški in ne kak deški Apolon. Medel me je. Klasični proporci telesa, mišičje, moč, drža, obvladovanje, dostojanstvo. Bil je odrasel, absolutno ploden moški. Večkrat me je zamikalo, da bi si ga na tisto sliko zdrkal, pa mi nekaj ni šlo skupaj. Slika ni bila instantna draž, ki bi jo lahko mimogrede uporabi. Ne znam razložiti, mogoče je bil tisti bog preveč popoln sam v sebi. Preveč skladnosti je bilo v njem, da bi v meni prižgal iskro trenutne strasti. Ostala pa je kot prapodoba, ki je za zaveso zavesti živela naprej.