Kot kaže, so se v Hollywoodu spomnili tega, kar so med 2. svetovno vojno storili za Ameriko, in niso več čakali, da bi jih vpoklicale oblasti, marveč so kar sami potrkali na vrata Bele hiše, da bi se pogovorili o vlogi ameriške razvedrilne industrije v vojni proti terorizmu, kot so priobčile agencijske vesti. Verjetno bomo kmalu videli, kakšen bo hollywoodski (filmsko-televizijski) prispevek k ameriški vojni proti terorizmu, že zdaj pa lahko rečemo, da so v Hollywoodu v tej smeri že veliko naredili, morda celo več, kot si mislijo. Kot dokaz bi lahko vzeli izjave nekaterih prič zrušenja newyorških trgovinskih monumentov, ki so si pri opisu katastrofe pomagali s filmskimi prizori oziroma se jim je dejanski dogodek zdel tako neverjeten, da so najprej pomislili na film. Takšne komparativistične izjave so veliko bolj simptomatične, kot se nemara zdi, vsaj če vzamemo, da primerjava dejanske katastrofe s filmsko ni le deskriptivistična zagata, marveč kaže ne toliko na kakšno psihopatologijo vsakdanjega življenja, kot na njegovo ontologijo, po kateri se katastrofe, zlasti vojne, vselej dogajajo kje drugje oziroma nekje na robu zahodne civilizacije, kjer zanje vedo le prek medijskih ali filmskih simulakrov. Pravim simulakrov, ker so v Hollywoodu, ki je nad ZDA priklical že vse mogoče katastrofe od poplav in potresov, komunističnega in islamskega terorja, do uničevalnih zunajzemeljskih bitij s pomočjo posebnih učinkov in v zadnjem času računalniške grafike dosegli že tako popolne simulacije strahotnih dogodkov, da so bile videti celo bolj resnične od resničnih (kar je tudi definicija simulakra). Morda bo zdaj hollywoodske filmarje minila takšna simulacija katastrof, odkar so videli, da dejanska katastrofa vseeno presega vse, kar so znali pričarati na platnu to ne bi bil ravno kakšen prispevek k vojni proti terorizmu, nedvomno pa bi pomenilo vsaj neko estetsko preobrazbo.