Kot majhen otrok se čudim, odkrivam in občudujem raznolikosti podvodnega morskega sveta, ko zrem z masko pod vodo. Kako noro lep svet je to. Ribe nenehno švigajo sem ter tja, v navideznem kaotičnem gibanju ima vsaka pot vsake ribe svoj namen in smisel. Na dnu morja morska trava Posedonia oceanica v mehkih in nežnih gibih kot plesalka valovi levo in desno, ritem dinamičnosti pa se ustvarja graciozno z nenehnim butanjem razpenjenih valov ob ostre čeri obale. Že lep čas nisem bila pod vodo! Svoja poletja sem v zadnjih letih preživljala predvsem na severu, prostranstva aljaške divjine so vabila veliko bolj kot klasične počitnice kje ob jadranski obali. Morja nisem pogrešala, niti si nisem znala predstavljati sebe kje na plaži med stoterimi turisti, ki kot sardele ležijo drug ob drugem. To ni zame. Iskala sem tišino, hlad in svežino globokih zelenih gozdov, mir v hribih in njihove odseve v tisočerih jezerih. Tudi vročine nisem nikoli prav pretirano dobro prenašala. A s tem se mi ni bilo treba spopadati. Vse do tokratnega poletja, ko pa ji ne morem uiti. In kje sem sedaj? Tri tedne samo na morju, a na srečo le daleč stran od civilizacije, turistov, ki se gnetejo na peščenih plažah, le vročini se ne morem izogniti. Pravzaprav me preseneča, saj je na čolnu in barki sploh čutiti ni. Ves čas pihlja veter in tako je tistih 40 stopinj nad zmrziščem vode precej lažje prenašati. Razen v pristaniščih, med samim betonom, brez sapice vetra, ko se sredi popoldneva sonce navpično upre. Človek bi se potopil na dna morja, samo da bi se skril pred to peklensko vročino, a dokler nismo dobili vode, nafte in si nabavili zalog hrane za naslednjih deset dni, se nismo premaknili nikamor. Obala in morje pa nas je čakalo in mi njo še bolj!