Po pridobljenem državljanstvu je nadaljeval svoj boj še naprej – za dohodek. Ob tej pripovedi misel nehote preskoči na Sizifa, ki bi prav tako storil vse, da bi dosegel vrh gore, a mu je skala vsakič znova spolzela vzdolž brega. Takole pripoveduje naprej: »Predčasno sem se upokojil decembra 1991, toda od tedaj nisem prejel pokojnine.« Bil je vojaška oseba jugoslovanske vojske s sedežem v Beogradu, v času razpada države se je znašel na Reki, nato se je preselil nazaj k družini – vsi so že od začetka slovenski državljani – v Ljubljano. Od tedaj ga ni oblastnika, ki bi mu bil pripravljen izplačevati dohodek. »Na slovenskih sodiščih so na vseh ravneh doslej vedno razsodili, da do njega nisem upravičen, ker 25. junija leta 1991 nisem imel stalnega bivališča v Sloveniji, kar tudi drži.« Poenostavljeno povedano, lahko pri izplačevanju pokojnine veljata dve merili: državljanstvo ali stalno bivališče. Slednje je imel tedaj na Reki. Ko je pisal hrvaškemu pokojninskemu zavodu, so ga, kakopak, zavrnili, češ da ni njihov problem. Denarja mu ne izplačujejo niti v Srbiji, kjer bi mu ga lahko, glede na to, da je bil zaposlen v vojski. Pa pravijo, da je v času razpada SFRJ živel na Hrvaškem in da zdaj živi v Sloveniji, tako da naj se z njim pač ukvarjajo pristojni v teh dveh državah. Kot rečeno, beliča ne namenijo niti v Sloveniji – zaradi pravniško začinjenih izgovorov, diskriminacijskega odnosa do številnih pripadnikov nekdanje vojske, ki so se znašli v podobnem položaju (takih je približno 50), in zakonodaje, ki omogoča različne interpretacije. Odgovor je vsakič enak, češ da bi moral pokojnino dobivati od drugod. Od kod? Tega ne zna pojasniti nihče. So prebrali priloge?