Te dni sem pred vrati Ljubljanske porodnišnice naletel na velikega, res ogromnega krokarja; ni bilo prvič, včasih leta okoli medicinske fakultete in med študenti žica hrano. Pokimal sem mu, on pa se je takoj postavil pod kljuko, da bi smuknil v porodnišnico. Ups! Dobil sem občutek, da ne smem - krokar v porodnišnici, štorklja ne rečem, pa celo tisto... recimo vprašanje higiene pa vznemirjenja ljudi, ki bi mahali in kričali, pa krokar, ki bi od panike postal paničen. Imel sem že vrabce, ki so mi skozi priprto okno prileteli v hišo in sem jih našel z razbitimi kljuni; tepčki niso znali poiskati izhoda in so se panično zabijali v šipe.