Res, zelo tenkočuten in čudovit človek je bil, velik strokovnjak, z njim se je dalo imenitno pogovarjati, razpravljati o človeških in gledaliških stvareh, pa tudi dobro spreti. A je ostajal prijazen, odprt in odziven. Še preden je prišel v Celje, sem bral njegov repertoar za Mestno gledališče, zasedbe in rešitve za celoten ansambel. Za vsakega igralca je znal poiskati ustrezne igralske naloge, skrbel je za njihov razvoj, nikogar ni zanemarjal. Ves čas je mislil na razvoj celotnega gledališča, ne pa posameznega igralca. Tedaj sem še dokaj mlad z Dinom Radojevićem delal Sofoklovega Ojdipa. Izredno težka naloga mi je po vseh odzivih kritikov in občinstva vendarle uspela. Čeprav smo morali po decembrski generalki premiero prestaviti za tri mesece, saj so se mi spričo vseh naporov razvili vozlički na glasilkah. V tistem mesecu sem namreč imel 77 storitev, poleg trdih vaj za Ojdipa še 33 predstav, kar je več kot ena na dan. Še na posnetku te predstave, ki ga hrani televizija, se v začetku sliši malce bolan Ojdipov glas.