male luknjice na licih, kakršnih nima nihče drug v vasi tu v Namibiji”, “lep sem, ker so me starši naučili, da vedno zaupam vase in me je to vedno rešilo”. In da denar ni vse, kaže tudi podatek, ki je pripisan k vsaki sliki. “Višja tajnica. Mesečni dohodek: 3500 evrov v San Franciscu.” DJ. Mesečni dohodek: 1500 evrov v Franciji”. “Študentka. Občasna prodajalka na domu. Mesečni dohodek: 200 evrov v Franciji”. “Dijakinja. Mesečni dohodek: 0 evrov” na Poljskem. itd.itd. “Lepa sem, ker sem postala mati. Ko sem s svojim otrokom, se počutim v sozvočju s celim svetom”, “lepa sem, ker znam plesati in znam to svojo radost dati tudi drugim”, “lep sem, ker verujem v Boga in ker smo vsi njegovi otroci lepi”, “lep sem, ker sem se odločil, da se kot odrasel človek zopet vpišem v šolo, da dokončam to, kar sem začel”, “lepa sem, ker mi je mož ravno včeraj rekel, da me obožuje”, “lepa sem, ker sem mehko okrogla in ker mi vsi pravijo, naj ostanem taka, kakršna sem”, “lep sem, ker smo z brati v naši družini zelo povezani in nam je druženje še vedno v veliko veselje” itd.itd. Obrazi zelo normalnih oseb te gledajo s teh živopisanih fotografij; na slednjih čisto navadni naslanjači in veliki hladilniki s prilepljenimi lističi, zelene kuhinjske stene in drevesa pred hišo, klekljanje v roki in čopič za barvanje lesa, recepti za sladice in živopisan strojček za kavo. Vse zelo normalno in vsakdanje. Občutek, ki me preveva ob listanju po vseh teh očeh, trepalnicah, belih in temnejših polteh in bolj ali manj pisanih puloverjih, je, kako včasih pozabljamo, kaj je prava lepota in kako jo lahko najdemo v vsakem od nas.