Pobreška polka, ki jo pleše večina slovenskih folklornih skupin, je po datumu nastanka mlajša, kot je Avsenikova Na Golici. Saj nekaj korenin je zadaj, samo imamo majhen trg. »Prej se je plesalo vse, zdaj pa so naši osvojili dolenjske plese, prekmurske. Zdaj iz vsega delajo folkloro. V vasi najdejo sliko, da so imele ženske predpasnik tako zvezan, pa že pravijo, da je bilo tako včasih pri nas. Pa vsi so stopili dvakrat levo pa dvakrat desno. Kdo je takrat plesal? Enkrat na leto je plesal; če je bil močan, je babo kar okoli nosil, če ni znala plesati. Saj se ve, kako se je plesalo,« je prepričan Srečko. Klaupov pa, pravijo, ravno zaradi tega ne marajo. Še najbolj hepi bi bili, če bi v odgovor temu uvedli harfo. »Če bi to bunko jedel vsak dan, bi se je naveličal, pa je zelo dobra,« pravi Srečko in kaže na suho meso, katerega zadnji koščki so po operaciji ostali na mizi. Kreslinu so pač davek odbili, njim pa ne, saj se ni za sekirat, kdo je bolj etno, kdo pa manj, tako ni važno. Kreslin igra v velikih dvoranah. Oni v majhnih. Kreslin sodeluje s svilenimi rokerji, Frajkinclari igrajo na veselicah in ohcetih, zato Srečko pravi: »Meni je zelo všeč, kako mi špilamo na ohceti, ker nimamo konkurence, vsaj poznam je ne. Vsepovsod sem že špilal, na poroki, gostijah, pogrebu. In če igramo vsi štirje, gostija ne more odmagliti. Naredimo, kar hočete, če je treba, še otroka.«