Moderni športni zmaj, kajt (angl. kite), je na prvi pogled bolj kot zmaju podoben jadralnemu padalu, njegova konstrukcija pa omogoča odlično izkoriščanje vetra in dolgo lebdenje v zraku. Kajtanje je razmeroma mlad šport, sodobna tehnika kajtanja sega šele v devetdeseta prejšnjega stoletja, kar pa ne pomeni, da zmajarstvo nima zanimive zgodovine.Medtem ko se zmaji danes večinoma uporabljajo za adrenalinske igre v vetru in zganjanje akrobacij v zraku, so se šli z njimi v preteklosti bolj resne igrice. Verjetno najbogatejšo zgodovino zmajarstva poznajo Kitajci, ki so jih izdelovali iz lahkega in prožnega bambusa, v katerega so vpenjali papir ali svilo. Zmaje so spuščali že pred 3000 leti in jih uporabljali za različne namene. Na primer izvidnice. Za zmaja so privezali človeka in ga potegnili visoko pod nebo, od koder je lahko oprezal za sovražnikom. Prav tako so s pomočjo zmajev prevažali težke tovore. Plovilo na zmajev pogon je hitreje prečkalo reko, jezero ali morski zaliv. Prihodnost zmajev se zgleduje po Kitajcih: v prihodnosti jih bodo za plovbo po morjih verjetno uporabljali tankerji in čezoceanske ladje. Znanstveniki v razvoj gigantskih zmajev polagajo velike upe. Nadejajo se manjše odvisnost od nafte in bolj ekološkega prevoza tovora po morju.Za očeta sodobne športne kajt tradicije velja George Pocock, ki je na začetku 19. stoletja v Bristolu odkrival čare vožnje v vetru s štirivrvičnim zmajem. Če so bili prvi zmaji vseh mogočih oblik in velikosti ter vpeti v okvir, pa je izum britanske firme Flexi Foil povzročil pravo revolucijo. Zmaj, ki spominja na jadralno padalo, je iz dveh plasti, z odprtino na sprednji strani in prešit v prekate, po katerih potuje zrak. Ker je brez okvirja, omogoča mehkejši pristanek. Ljubitelji adrenalina so ga začeli uporabljati za vožnjo po snegu, ledu, tleh in vodi. Danes jih lahko vidimo, kako z njimi jadrajo na rolarkah, v bagijih – vozilih s tremi kolesi – ali z mountainbordi – off-road rolkami z velikimi kolesi. Po vodi šibajo z različnimi vrstami desk. S tistimi, ki so bile izdelane za smučanje, za surfanje in seveda za kajtanje.Prvi poskusi kajtanja po vodi segajo v sedemdeseta leta. Leta 1977 je bila na podlagi surferske deske izdelana deska za kajtanje, ki jo je promoviral Gijsbertus Panhuise. V osemdesetih se je na televizijskih ekranih pojavil Avstrijec Andreas Kuhn, ki se je vetra lotil z wake boardom in petindvajsetmetrskim jadralnim krilom. S svojimi skoki je marsikoga pustil odprtih ust. Američan Corry Russel pa je s kajtom tekmoval na surferskih tekmah. Svojega zmaja, ki še ni znal plavati, je spuščal s pomočjo vitla, po vodni gladini pa je drsel kar z vodnimi smučmi. Kot edini kajtar je redno zmagoval zunaj konkurence, vendar ni bil deležen posebne publicitete. Časniki so ga tu in tam omenjali kot zanimivost na tekmovanjih. Ko sta brata Dominique in Bruno Legaignoux patentirala prvega napihljivega zmaja, ki preprečuje potonitev in tako omogoča tudi vodni štart, se je prava revolucija kajtanja na vodi šele začela. Leta 1998 je prvo kajtsrfarsko tekmovanje v Mauiju na Havajih zbudilo pozornost drugih srfarjev, željnih adrenalinskih presežkov. Ti so se za uspešne skoke s srfi morali truditi leta in leta, preden so prišli do želenih rezultatov. Poleg tega so bili odvisni od ugodnih vremenskih razmer. Recept za dober skok s srfom je dovolj močan veter plus dovolj velik val, od katerega se odrineš, in seveda veliko izkušenj. Kajt je nenadoma omogočil velike skoke na povsem mirnem morju in ob ne pretirano močnem vetru.V zadnjih letih je šport doživel pravi razcvet. Mnoge navdušence prepričajo dolgi, visoki in atraktivni skoki, ki jih je mogoče izvajati ob močnejšem vetru. Za kajtanje so se začeli zanimati tudi tisti brez srfarskega predznanja. Ko se posameznik nauči osnov, je namreč napredek izredno hiter. Odkar je bil izumljen bow kite, ki pri upravljanju zahteva manjšo moč v rokah, se je starostna meja kajtarjev pomaknila navzdol. Če so se med profesionalnimi surfarji tekem udeleževali tisti med dvajsetim in tridesetim letom, danes kajtarsko profesionalno elito sestavljajo posamezniki, stari od štirinajst do dvajset let. Mlajši kajtarji so tudi manjši, lažji, gibčnejši in bolj energični, zaradi česar so zelo dobri pri izvajanju različnih trikov. Med skokom se za kajt držijo le z eno roko, snamejo z nog desko, delajo salte, rotirajo in še in še. No, pri novodobnem vodnem zmajarstvu sta se uveljavili dve tehniki. Kajtanje s kajt desko, ki omogoča vodno-zračne akrobacije in predvsem skoke, je ponavadi všeč tistim malo bolj elastičnim, kajtanje z desko za srfanje, ki je seveda prvenstveno namenjena kajtanju po valovih, pa je bolj privlačno za tiste, ki so se vijuganja po vodi naučili ob deskanju ali srfanju. No, marsikomu se jadranje po snegu zdi veliko bolj privlačno kot tisto po vodi. Čar kajtanja na snegu je v možnosti izredno hitrega premagovanja višinskih razlik. Tisto, kar turni smučar prehodi v enem dnevu, lahko kajtar preleti v desetih minutah. Ko pride na želeno višinsko točko, enostavno pospravi opremo in odsmuča oziroma odborda v dolino. Kdor zna in ve, kaj počne, lahko izkoristi veter, ki se dviguje ob gori, pusti, da ga kajt potegne v zrak, in v dolino enostavno odjadra. Če izvzamemo nevarnost, je tovrsten podvig nedvomno izredno spektakularen, še posebno za tistega, ki kajt upravlja in mater zemljo opazuje iz ptičje perspektive. Nekateri kajtarji se znajo v zraku več deset metrov visoko obdržati tudi po dve minuti.Kakorkoli že, šport je ekološko neoporečen, ne povzroča nikakršnega hrupa, poleg tega pa opazovalcu ponuja tudi estetski užitek ob opazovanju plesa zmajev nad vodno gladino.oderni športni zmaj, kajt (angl. kite), je na prvi pogled bolj kot zmaju podoben jadralnemu padalu, njegova konstrukcija pa omogoča odlično izkoriščanje vetra in dolgo lebdenje v zraku. Kajtanje je razmeroma mlad šport, sodobna tehnika kajtanja sega šele v devetdeseta prejšnjega stoletja, kar pa ne pomeni, da zmajarstvo nima zanimive zgodovine.