zunajzakonskim zvezam, vendar je zahteval, da jih mora prej odobriti sam. To je bilo zanj zelo pomembno, saj je tako skrhal vezi znotraj družine in ni nihče več nikomur zaupal – mož ne ženi, žena ne možu, otroci ne staršem. Edini, ki so mu lahko verjeli in na kogar so se lahko zanesli, je bil Jones. Da bi svoj položaj še okrepil, je uvedel tako imenovane ure katarze. Nekdanja članica templja Opal Freestone se spominja, da so morali v ure trajajočih razgovorih pred vsemi verniki priznati svoje grehe. Tudi najbolj intimne, še posebej seksualne. Če niso priznali sami, so jih prisilili drugi – ena od Jonesovih zapovedi je namreč bila, da morajo vsi o vsem poročati njemu. Tako je mož ovadil ženo, žena otroka, otroci starše. Nihče ni mogel imeti ali zadržati nobene skrivnosti, če pa jo je poskušal, je bil za to hudo kaznovan. Kazni so bile različne. Ko so bili še v Indianapolisu, so, na primer, ljudje morali vso noč goli stati v mrzli reki. Takšen je bil tudi trening preživetja za otroke in najstnike. Tiste, ki niso znali plavati, so oblekli v rešilne jopiče in jih ob polnoči zmetali v vodo. Kriki in prošnje so bili zaman. Zjutraj so sicer smeli na kopno in obleči kopalke, vendar so morali v njih premraženi in brez oblačil na mrazu preživeti še ves dan. Otroke je sicer discipliniral tudi z elektrošoki in drugimi vzgojnimi metodami. Ko je nekoč v templju neki otrok pobruhal mizo, ga je Jones prisilil, da je pojedel, kar je izbruhal. Ko je otrok