Pred blokom srečam svojo učiteljico Micko Novodobnico, ki se je prav tedaj vračala s sprehoda. Pogled na njeno mirno, razumevajoče in ljubeče obličje me je iskreno razveselil in hkrati malo zmedel, saj je izžarevala nekaj popolnoma drugega kot gospa, ki sem jo pred nekaj minutami zapustila. Še polna vtisov ji povem o svojem doživetju v trgovini in nemudoma sledi učna ura o odpuščanju: »Oh, uboga ženska, kako polna zamer je. Jaz sem z vsem tem že opravila: tistim, ki so me tako močno prizadeli, sem že zdavnaj odpustila. Popolnoma jih razumem in jih zato sploh ne obsojam: hudo otroštvo so imeli in zato seveda ne morejo biti drugačni. Mi smo tisti, ki smo zdaj na višji duhovni stopnji, in le mi znamo odpuščati. Od njih tega ne moremo pričakovati, saj so pravzaprav veliki reveži, ker morajo te zamere vse življenje nositi s sabo. Jaz na primer svojemu nekdanjemu tipu prav nič ne zamerim, da je popival, me včasih malo udaril in me varal. Saj ob takšni nemogoči materi ni mogel biti drugačen.« (Le zakaj ji ob tem pripovedovanju poteze na obrazu otrdijo in se ustni kotički rahlo povesijo? Ah, verjetno od mraza, saj je danes precej hladno). Poučuje me naprej: »Tudi jaz sem imela same težave s šefinjo, ki je bila grda in mi je zaradi zavisti neprenehoma nagajala. Ampak, saj revica ni mogla ravnati drugače, starši so jo kar naprej primerjali z njeno starejšo, lepšo in uspešnejšo sestro. Tudi njej sem seveda odpustila vse podtikanje in jo zanalašč prav prijazno pozdravim, ko se srečava.« (Oooo, kako lepo. Ampak, kaj počne tale prav drobceni, prezirljivi nasmešek na njenem obrazu?) Pripoveduje naprej: »Tudi mene so prijatelji nekajkrat izdali, saj veš, kakšni so ljudje. Kako je nekdanja tašča neprenehoma ščuvala moža proti meni, pa raje sploh ne omenjam. A sem se odločila, da bom vsem odpustila, ker jih razumem.« (Uh, tole je pa že višja šola odpuščanja, sem ponosna na svojo učiteljico Micko Novodobnico.)