Bilo je težko. Dostikrat sem čutila osamljenost. Prvo leto v Mariboru, pri štirinajstih letih, ko sem bila še otrok, je bilo zame šok doma sem bila navajena majhnih stvari: da me zjutraj zbudi oče ali mama, da je kosilo pripravljeno, da je vedno kdo, ki mu lahko kaj povem, da mama pere. Kar nenadoma je bilo drugače: šla sem v trgovino, vzela nakupovalni voziček pa sploh nisem vedela, kaj bom jedla, ker nisem znala kuhati; oče mi je po telefonu pomagal pri sestavinah in z navodili, pa sem zažgala, ali pa je bilo hrane preveč (smeh). Zdaj se smejim, takrat pa je bilo žalostno, dostikrat sem pripravila potovalke, da bi šla domov: prehudo je bilo.