Danes Maurice lepo in tekoče govori slovensko in tudi Slavica je z nizozemščino že domača. A na začetku sta govorila predvsem nemško. »Ima prednosti. Tudi v trenutkih slabe volje ali ženskega kompliciranja mora človek stvari premisliti in ubesediti. Za razliko od materinščine, ko beseda večkrat prehiti misel in je potem samo še slabše. Presenetljivo je, koliko stvari po minuti premisleka ni več vrednih besed, kaj šele prepira,« o njunih začetkih pravi Slavica. Maurice doda, da se zanj kot prišleka v to okolje enostavno spodobi, da se je naučil slovensko. »Tudi na Nizozemsko pride ogromno priseljencev iz Maroka, Turčije. A po desetletjih še kar ne znajo jezika. Ker nimajo interesa,« se razvname. Slavica doda, da so bile te razprave med lopatami, samokolnicami in zidarskimi mojstri pri gradnji hiše kar pogoste. Sama se je projekta »nizozemščina« lotila resno. »Civilno sva se poročila na Nizozemskem in svojo novo družino ter najine svate sem želela nagovoriti v njihovem jeziku. S pomočjo prevajalke in bratrančevega dekleta mi je uspelo. Če dodamo še prvovrstno pecivo, ki ga je Slavica proti vsem pričakovanjem čisto po naše na koncu svatom razdelila za domov, lahko verjamete, da jih je očarala. »Ko tisti govor berem danes, gre seveda bistveno lažje,« pripoveduje Slavica. »Želela sem se pogovarjati tudi s tistimi Nizozemci, ki ne znajo nobenega drugega jezika, na primer z Mauricevimi starši. Sicer čudovita človeka, ki ju neznanje jezika niti najmanj ne ovira, da ne bi prepotovala pol sveta.«