»S prijatelji smo načrtovali potovanje. Brez pravega cilja, pri čemer težko rečem, zakaj smo se odločili ravno za francoski Taize. Tamkajšnji duhovni tabori so na primer veliko bolj znani kot pri nas. Tudi z Uršo je bilo podobno. Odločitev je sprejela na hitro in prišla ravno tja in ravno takrat,« pripoveduje Saša. Tako sta se pred osmimi leti spoznala in od takrat skupaj odkrivata svet. Pravzaprav sta kmalu ugotovila, da dokler zreta v isto smer, ne potrebujeta celega sveta na dlani. Le prijeten kotiček, od koder je lep razgled na življenje. Urša je po poklicu socialna pedagoginja, s čimer si v njegovi domovini finančno ne bi mogla prav veliko pomagati. »Pri nas to področje še ni prav zelo razvito, medtem ko je moj poklic ekonomista veliko bolj univerzalen.« Pred petimi leti sta tako skupaj zaživela v Sloveniji. Za Sašo je to pomenilo začetek projekta »naučimo se slovensko«. »Tudi sam srečujem ljudi, ki še po dvajsetih letih življenja v tuji državi ne znajo jezika. To se mi zdi milo rečeno ›smotano‹.« Ker so ju z ženo zaposlovale bolj zanimive reči od guljenja slovnice, medtem ko tako mimogrede človek tudi ne odnese ravno veliko, je bil naslednja postaja tečaj za tujce na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vsak dan intenzivne štiri ure, pri čemer smo rezultat že omenili. _bbNajtežja je bila dvojina. Gre za čisto drugo filozofijo jezika v primerjavi z mojim maternim jezikom. Tudi Urša se je naučila rusko, vendar doma govorimo slovensko. Ruščina je po svoje težja, še posebej glede pisave in neskončnega števila izjem.« Kar se pa otrok tiče, zakonca Jurčenko upata, da se ne bosta omejevala le na materna jezika staršev. Ampak pustimo času čas. Starejši sin Jurij ima štiri leta, mlajši Jon komaj dober mesec.