»Bili so težki časi. Nisem znal jezika in nobenih zvez nisem imel. V Kanado sem prišel jeseni leta 1958, v času, ko je pri nas pod Gorjanci najlepše, ko je trgatev in zori kostanj. Na tobačni farmi, kjer sem dobil delo, je bilo puščobno in med delavci iz vseh koncev sveta sem bil še bolj zapuščen. Delal sem tudi v rudniku, v delavnici za vzdrževanje strojev, in kar smejalo se mi je, ko sem dobil delo v Fordovi tovarni. Poskusil sem tudi v Združenih državah Amerike, v Clevelandu in Chicagu, v Kaliforniji in na Floridi. Tam sem ostal kar petnajst let, nato pa me je usoda zapeljala spet nazaj v mojo Kanado. Delo sem dobil v svetovno znani tovarni za vojaško industrijo in življenje se mi je nekako ustalilo, še posebej, ko so začeli za menoj prihajati moji bratje in sestre. Starši v Bendjah so umrli in mi Mikoliči smo postali Kanadčani. Tudi oženil sem se s Kirnovo Marijo z Otočca in v tistih srečnih letih so se nama rodile tri hčerke – Erika, Sonja in Vesna. Sestra Cvetka, ki je postala pisateljica, se je poročila z uspešnim poslovnežem Lojzetom Kocjančičem. Čeprav smo izšli iz velike revščine, smo imeli nekaj, kar so nam zavidali celo največji bogatini: imeli smo drug drugega, imeli smo ljubezen, ki nas je vezala in nam pomagala v najtežjih časih.«