Matjaž Hanžek, diplomirani sociolog (nenehno ga popolnoma zgrešeno obkladajo z doktorjem), zaposlen na Uradu za makroekonomske analize in razvoj (Umar), misli, »da bi morali za vsak drek imeti varuha človekovih pravic. Zato, da bi se kršitve čim redkeje dogajale.« Ne mara govoriti na pamet, celo v zadevah, ki jih zelo dobro pozna, ne (odtod, se zdi, občasna rahla panika na njegovem obrazu: ne more se spomniti, kje ima zametane papirje s statističnimi podatki, s katerimi bi eksaktno podprl svoje govorjenje). Tudi v enem zadnjih intervjujev tako ni hotel napovedovati, česa konkretno bi se najprej lotil, če bi dobil potrebno podporo za ombudsmana. Jasen mu je le koncept, o katerem je veliko premišljeval, kot gre sklepati tudi iz njegovega pisma bralcev: »Ali je delo ombudsmana res omejeno le na organizacijo ekipe ter tu in tam modro opozarjanje, ki ga kršilci lahko naslednji trenutek preslišijo? Ombudsman mora imeti predvsem občutek za to, kjer prihaja do kršitev, in neprestano opozarjanje (lahko že kar nerganje) celotne družbe in posameznih inštitucij na kršitve in zahtevanje poprave krivic. Predvsem pa mora ombudsmanova ekipa skrbeti za obveščenost javnosti o človekovih pravicah: za to, da se jih bodo ljudje zavedali in da jih ne bodo (ne)zavedno kršili drugim,« misli. Skratka; varuh človekovih pravic naj ne čemi v pisarni in čaka, da se bodo ljudje pritožili. »Vedeti namreč moramo, da so reveži in marginalci v takem položaju, ker ne znajo izrabiti legalnih poti, ki obstajajo,« pravi. Korenine so v Kasarni. Tam je začel prvič razmišljati o neenakosti med ljudmi, ki jim še zdaj namenja največ poklicnega zanimanja. Matjaž Hanžek je otroštvo preživel v Slovenj Gradcu, v predelu, ki se mu je reklo Kasarna - tam je zdaj tovarna Prevent -, »kjer so živeli najnižji sloji: na eni strani pijanci in reveži, na drugi strani, v barakah, pa južnjaki na sezonskem delu«, je dejal v intervjuju za Nedelo . Hanžkovi so imeli sicer boljši status, ker je bila mama medicinska sestra, ampak vseeno: spominja se, da se je tam odlično počutil (čudi se tudi, zakaj so Fužine v Ljubljani, kjer živi zdaj, na slabem glasu). »Še vedno me iritira sovraštvo do revežev ali priseljencev, sploh do drugih,« pravi in postane rahlo živčen.