Največ pozornosti je kajpak pripadlo štajerskemu derbiju na Skalni kleti, v katerem sta se pomerili moštvi različnih modelov in dveh trenerskih osebnosti s povsem nasprotujočima se taktičnima pristopoma. Na celjski strani teoretik Marijan Pušnik s svojo napadalno strategijo in »sodobnejšo« postavitvijo 4-4-2 ter na mariborski praktik Bojan Prašnikar z obrambno in »zastarelo« postavitvijo 3-5-2. Razplet brez zmagovalca ni odgovoril na vprašanje, kateri model je ustreznejši, je pa na vsak način potrdil, da je Prašnikarjeva igra na rezultat za slovenski prostor še vedno zakon. Na Skalni kleti je bil sicer na vidiku popoln preobrat, pri čemer pa je vendarle treba upoštevati, da je bilo razmerje sil na igrišču 11:10 - igralcev. Ob izenačenih silah je Pušnikov model kazal precej več lukenj kot Prašnikarjev minusov. Oziroma Pušnik vse do aktiviranja mojstrov Beršnjaka in Sešlarja ni znal izkoristiti vseh prednosti svoje strategije, medtem ko je Prašnikar prikril najbolj vidne slabosti (počasnost Šarkezija in Djuranoviča) in omogočil, da so največji potenciali »vijoličastih« (hitrost Pekiča in Rakoviča ter spretnost Dura) na najboljši možni način prišli do veljave.