Ne samo, da vizionarstvo ni nujno znak dobre mentalne kondicije politike, je tudi znak akcijske šibkosti, negotovosti in pomanjkanja idej. Tudi v našem primeru. Kdor je v torek na nacionalki gledal pogovor predstavnikov političnih strank ob zaključku parlamentarne sezone, je lahko videl, kako predstavnika Koalicije Slovenija (Bajuk in Brejc) nista znala in zmogla pojasniti, kaj naj bi se sploh na takšni konvenciji pogovarjali. Še huje. Brejc je do skrajnosti zbanaliziral idejo korporativne združbe doma in v tujini uveljavljenih intelektualcev, vrhunskih strokovnjakov z besedami: » Mi si tukaj nič ne lastimo. Dajemo idejo, dajemo pobudo. Usedimo se za mizo in se vprašajmo, katera najpomembnejša tehnologija recimo je za Slovenijo primerna v naslednjem desetletju, katera industrija v Sloveniji ima perspektivo in katera je nima. Ampak rečemo to zelo konkretno: vaši strokovnjaki in naši strokovnjaki naj se usedejo skupaj in se o tem pogovorijo .« Takšna pojasnitev je res vredna krilatice, ki jo je pred časom navrgel Vranitzky. Pobudniki konvencije namreč poskušajo v ustavno zapovedani pluralni državi poenotiti politiko tako, da razdelijo strokovnjake in stroko na »našo« in »vašo«. Takšna ideja pa je še dodatno bizarna, ker je iskanje vizije prihodnosti v funkciji sedanjosti: sedanjega političnega položaja predlagateljev konvencije. Je posledica občutka nemoči in nezmožnosti, da bi po normalni poti politične konkurence dosegali svoje politične cilje.