Kar nekaj časa sem okleval, ali naj se oglasim ali ne. Pa me je navsezadnje le premamilo – čeprav priseljenec, se počutim že dolga leta vaščan Grčarevca –, da povem svoje mnenje o (ne)umestitvi Evropskega muzeja krasa ob Planinsko polje. Živimo v osrčju Evrope z evropsko in lastno kulturo, z mnogimi posebnostmi svoje kulturne dediščine, ki jo zna ceniti tudi Evropa. Ne morem pa razumeti, da smo, oprostite izrazu, tako butasti, da nas vsaka napredna ideja spravi v jezo, nasprotovanje in odklonilno stališče. Kaj je res potrebno, da pod pretvezo avtohtonosti narave ostajamo zaprti vase, od Boga pozabljeni in turistično nerazviti kljub vsem naravnim danostim – lepot in fenomenov, ki jih ta delček zemeljske oble ponuja svetovljanom. Ali se je kdo vprašal, koliko svetovnih popotnikov se je do sedaj podalo v gumijastih škornjih po kolovozu na ogled lepot Planinskega polja? Kaj nam ne bi bilo v ponos razkazati ta čuda narave gostom-turistom ob urejeni infrastrukturi in organizirani turistični ponudbi, ki nikakor ne uničuje narave? Še več, poleg promocije Slovenije v svetu, bi turistična ponudba pomagala tudi k ekonomskemu razcvetu kraja. Še Afričani so dojeli, da je s turizmom v sodobnem času možno graditi nacionalno perspektivo. Mi pa ne. Tudi če nam kdo na krožniku prinese, nočemo. Razmišljanje po butalsko! – Pa še Butalci so želeli razmakniti stene cerkve, ko je ta postala premajhna. Mi pa svojega obzorja očitno ne želimo razširiti. Morda pa je Martin Krpan res preveč soli odpeljal iz teh krajev, da nam je še danes primanjkuje – v glavah! Pa brez zamere – z upanjem, da nas zanamci ne bodo imeli za neumne. Franci Fras