Terenski pouk se ni izkazal za koristnega le zato, ker že sama sprememba okolja spodbuja željo po raziskovanju, ampak tudi zato, ker je to priložnost za daljše neprekinjeno delo, osredotočeno na določeno nalogo. Uporaba izdelkov starejših učencev za delo z mlajšimi ali za javno predstavitev poveča motiviranost učencev in zviša merila, ki si jih sami zastavljajo za svoje delo. V okviru tako zasnovane okoljske vzgoje je mogoče reševati tudi čisto konkretna vprašanja krajevne skupnosti, katere del je šola. Učence lahko seznanimo z bližnjim zemljiščem, ki je namenjeno gradnji stanovanjske soseske. Povprašamo jih, kako bi sosesko zgradili oni. Najprej povedo, kdo bi lahko tam živel. Nato se oborožijo z vednostjo o potrebah in željah prihodnjih stanovalcev. Hiše morajo biti za ljudi, ne ljudje za hiše. Ko izdelajo načrt celotne soseske in načrte posameznih hiš, se lotijo razporeditve pohištva v prostorih. Iz zapisov in risb se selijo k modeliranju naselja z majhnimi modeli. Tako se iz dveh razsežnosti preselijo v tri. Končno miniaturno maketo naselja močno povečajo in za predstavitev krajanom ter graditeljem porabijo kar vse šolsko preddverje. Merilo je tako veliko, da se obiskovalci po pešpoteh in ulicah lahko sprehajajo. Tako je tudi tistim, ki načrtov ne znajo brati, zdaj jasno, kaj bi v kratkem utegnilo zrasti na praznem zemljišču v njihovi bližnji okolici. Zdaj je čas za kritične pripombe in pohvale in tudi volja javnosti za sodelovanje je po taki predstavitvi veliko večja, kot če so večini navadnih smrtnikov nerazumljivi načrti predstavljeni v kakem mračnem hodniku občinske zgradbe, da se zdi, kot bi jih načrtovalci v resnici raje zagrnili kot razgrnili. Tako otroci pomagajo arhitektu in urbanistu, ki sta - ustvarjalna individualnost gor ali dol - vendarle javna delavca, stopiti med čisto prave ljudi iz mesa in kosti. (Kaj, ko bi se Dolenjci tako lotili snovati krajinski park Gorjanci?)