Iz severnonemških, francoskih, belgijskih pristanišč, pa tudi iz bližnjega Trsta so v Ameriko leto za letom odhajali na pot vse večji in prenatrpani parniki, ki so mlade, največ v starosti od okoli 20 do 40 let, prevažali v obljubljeno deželo za večjim kosom kruha in boljšim življenjem. »Go West, young man!«, izrek, »ki je bil večini odhajajočih nerazumljiv, saj so le redki znali angleščino, ki so se je – bolj ali manj dobro, nikoli pa odlično, če imamo v mislih nove priseljence – naučili šele v novem okolju. Pogoji potovanja, njegova organizacija, nevarnosti na poti in še bi lahko naštevali, so bili podobni za vse, doživljanje poti pa je bilo odvisno od izobrazbenega, kulturnega oziroma splošno civilizacijskega nivoja izseljencev. Primer: slovenski izseljenci so se vključili v val množičnega izseljevanja konec 19. stoletja, ko govorimo o t. i. šslovanskem in židovskem’ valu (poleg šsredozemskega’). Oba so mnogi ameriški pristaši omejevanja priseljevanja vrednotili kot nekaj manjvrednega, kot priseljevanje nepismenih, umazanih in bogve kakšnih še ljudi brez slehernih civilizacijskih norm. Potovanje izseljenskih vlakov skozi Evropo, zdravstveni in drugi pregledi na mejah, izoliranost odhajajočih v raznih izseljenskih hišah v izhodnih pristaniščih so že sodobnike navajali k trditvi o pravi trgovini z belim blagom, o toposti in vdanosti odhajajočih v usodo in v ravnanje organizatorjev potovanja. Vendar so migracijske službe, npr. v Hamburgu, na začetku 20. stoletja Slovence obravnavale drugače kot poljske žide ali galicijske kmete. Slovencem ni bilo treba bivati v skupnih prostorih, ampak so lahko čakali na odhod ladje v mestnih prenočiščih, si ogledovali mestne znamenitosti in hodili k verskim obredom v mestu …«