ustrezni razdalji od njenega gnezda so čakali Hasko in jata galebov stražarjev. Jeremija je obstal na istem mestu kakor zjutraj in dejal: »Želela si govoriti z mano?« »Vsekakor!« Preteče je povesila kljun. »Kaj pravzaprav si: slepar ali čarodej?« »Ne eno ne drugo,« je odgovoril Jeremija. »Ne poskušaj me nalagati!« je siknila galebka. »Kdor tako kot ti zatrjuje, da lahko skozi jajčno lupino sliši, kaj pravijo galebji zarodki, je bodisi slepar – ali pa čarodej!« »Prav zagotovo ne nameravam oslepariti nikogar od vas,« je zatrdil Jeremija. »Kar se tiče čaranja …« Deček se je odhrkal. »Veš, kaj bi storil, če bi znal čarati?« »Ne, kaj pa?« »Pričaral bi si par kril in odletel v Svet brez mož, kjer bi osvobodil svoji prijateljici.« »Kar pomeni, da si slepar,« je puhnila Kriska. »Še nikdar in nikoli – me slišiš – še nikdar in nikoli ni noben galeb razumel, o čem govorijo galebji zarodki v jajcu!« »Ampak jaz nisem … galeb,« je odgovoril Jeremija. »To sama vidim! In zakaj naj bi ravno ti, ki si človek, razumel, kaj pripovedujejo naši mladički?« »Pravzaprav je tudi mene presenetilo,« je odvrnil Jeremija. »Toda ko sem obrnil Jakičino pikčasto jaj164