Da gre za akcijsko pustolovščino z izjemno nizkim proračunom, je jasno, in v retrospektivi naj zapišem, da bi lahko podganji delež opisa temeljil na občutkih, ki jih pusti ogled uvodne sekvence, kjer je šlamparija prvič razodeta. Najprej je tu nenavdušujoč očesni del, ki časovno sodi nekam med prejšnjo in trenutno generacijo, s tem, da z bedno animacijo, sličnimi teksturami in dizajnom, ki mu boleče primanjkuje umetniškega navdiha, bolj spominja na (slabše) naslove s konca prejšnjega stoletja. Nič bolj napredna ni fabula, ki te postavi v kavbojke mačističnega bilderja, ki prejme pismo brata s prošnjo za pomoč: ta je pri izkopavanju starodavnih artefaktov v Rimu naletel na še starejši bav-bav. Ničkolikokrat prežvečen zaplet, ampak okej, bi potrpel, če ne bi bilo vse tako jebeno neživljenjsko in zloženo kot smetnjaki v Džakarti. Še uro poprej je junak užival povsem normalen obstoj, v naslednjem trenutku pa že poka nadnaravne prikazni in žonglira s sarkastičnimi opazkami. In še bi trpel, če bi imel nato končno kaj igrati. Ampak ne. Stvaritelji so vzeli ploščadni koncept prvega Tomb Raiderja (treba je počepniti, skakati, plezati po lestvah, viseti in se premikati po robovih sten) ter dodali par 'naprednih' prijemov, kot je začasno mutiranje v demona. Le-ta zna čarati in vleči kamnite kocke, kar poleg duhomornega iskanja ključev in prižiganja bakel tvori večji del miselnih zagonetk. Akcijo zaključi tepežkanje, a tudi ta del je daleč od posrečenega. Zombiji in padli vitezi poznajo natanko en napad, ki ga pariraš in vrneš. Tisočkrat tako. Zehanje je neizbežno, tako kot stalno bentenje, saj je Shadov pravi podnaslov Wrath of the Bugs. Pravkar prižgana bakla se čudežno ugasne, sovragi se zatikajo za objekte in delajo samomore v prepade, lik se na ukaze odziva enkrat tako, drugič se sploh ne, umira pri skakanju iz višine treh metrov, je podložen neznanim silam, ki ga po odskoku odnesejo čez rob ... Zaplata stanja ne izboljša.