Toda ne - Bush je nad korporativno Ameriko raje poslal samega sebe. V torek je krenil na Wall Street in v svojem populističnem govoru, naslovljenem »Korporativna odgovornost«, poudaril, da človek ne more biti bogat, če nima karakterja (oh!)... da kapitalizem ni kapitalizem, če nima vesti (uh!)... da bo korporativni Ameriki vrnil integriteto (ah!)... da bo dvignil standarde (bo odstopil?)... da bo promoviral transparentnost (šur!)... da bo dvignil budžet SECu (thats my Bush!)... in da je treba vse tiste, ki bodo zlorabili zaupanje ljudi, v bodoče kaznovati. Juhej, vrzite kamen! V bodoče! Ne retroaktivno, se razume. Direktorjem Enrona in Arthurja Andersena, ki so hudo zlorabili zaupanje ljudi (za nekaj milijard!), se ni do sedaj še nič zgodilo. Čisto nič! Zero! In se jim očitno tudi ne bo. Nič nam ne morejo! Je pa Bush krivdo za vse te korporativne disfunkcije naprtil Billu Clintonu, ki je tako postal strelovod Busheve administracije - češ da se je vsa ta korporativna logika pohlepa in ekscesa začela ob koncu devetdesetih. Pod Clintonom. Bush ni nič kriv. Razumete, ne - vso to svinjarijo je le podedoval. Kar me spomni na to, da je te dni vso krivdo za svoje poslovne mahinacije v firmi Harken naprtil svojim tedanjim odvetnikom, ki da so vse »zameštrali« - no, pred osmimi leti, ko je kandidiral za teksaškega guvernerja, je trdil, da je vse »zameštral« SEC. SIC! In kar me spomni na propadlega Michaela Ovitza, nekoč »najmočnejšega človeka v Hollywoodu«, eks šefa CAA, najmogočnejše hwoodske agencije, ki v avgustovski številki revije Vanity Fair zagotavlja, da je za njegov propad kriva »gejevska mafija«, ki da obvladuje ameriško kulturo. Aleluja!