Škuljevega trojanskega konja se računalnik lahko naleze na različne načine: lahko je pripet raznim preizkusnim programom, datotekam, lahko tudi spletnim igricam. Uporabnik pa ugotovi, da je njegov računalnik okužen, šele s pomočjo protivirusnih programov. Problem je v tem, da morajo trojanskega konja izdelovalci protivirusnih programov šele zaznati in narediti primerno zaščito. Škuljev trojanski konj »Lažni podpis« izkoristi možnost izdelave razširitve za brskalnik Internet Explorer. Razširitev omogoča izdelovalcem programske opreme, da nadgradijo brskalnik. Kot npr. orodna vrstica »Google toolbar«, ki poenostavi iskanje podatkov v internetu, ali izdelek podjetja Adobe, ki omogoča pregledovanje dokumentov tipa PDF v spletnem brskalniku. Seveda pa se lahko nekateri brskalnik nadgradijo tudi z zlonamernimi orodji, recimo s trojanskimi konji, ki jih na internetu kar mrgoli. In kot je vidno v Škuljevem primeru, jih lahko naredijo tudi priučeni računalniški mojstri. Na Štakuljevo izzivanje pa se pri NLB niso najbolj odzvali. V sporočilu za javnost so tako zapisali, da zloraba ni mogoča, "če uporabniki poskrbijo za varnost svojega delovnega okolja na osebnem računalniku in upoštevajo vsa navodila in priporočila, ki so jih prejeli ob pričetku poslovanja (ne odpirajo priponk, priloženih elektronskim poštam neznanih pošiljateljev, si redno nameščajo popravke za programsko opremo, ki jo uporabljajo, ter protivirusne programe)". Poleg tega NLB zagotavlja, da so uporabniki Klika povsem zaščiteni. To pa seveda ne drži, sam bančni sistem je morda res varen pred tovrstnimi vlomi, vendar ni nujno, da so pred njimi varni tudi uporabnikovi računalniki. NLB tudi zagotavlja, da se da zlonamerneža, ki bi prenašal denar na svoj račun, izslediti. Vsekakor, toda morebitno dokazovanje banki, da je nekdo zlorabil račun, bi bilo za žrtev gotovo pravi križev pot. Računalniški strokovnjaki, ki so specializirani za varnost, poudarjajo, da stoodstotno ni varen noben sistem.