Ustavno sodišče meni, da mora zakonodajalec zagotoviti ustrezno zakonsko podlago, ki bo posamezniku jamčila, da bo o njegovih pravicah in dolžnostih oziroma o obtožbah proti njemu v sodnem postopku odločal nepristranski sodnik. Zakonska ureditev mora obdolžencu med drugim omogočati, da učinkovito izpodbija domnevo o sodnikovi nepristranskosti. Po mnenju ustavnega sodišča je zato določba ZKP, ki strankam v kazenskem postopku ne omogoča vložitve zahteve za izločitev sodnika po začetku glavne obravnave, če obstaja dvom o njegovi nepristranskosti, v neskladju z ustavo. Kar pa seveda ne pomeni, da zakonodajalec nima pravice preprečiti takih zahtev za izločitev sodnika, ki bi zlorabile pravico do nepristranskega sojenja. Zakonodajalec lahko to preprečuje z določenimi pogoji za vlaganje zahtev za izločitev ali celo s sankcijami za njihovo kršitev, vendar pri tem ne sme okrniti učinkovitosti te pravne možnosti, če je vložena v dobri veri. Ponujajo se različne rešitve, ki so večinoma take, da se, denimo, med glavno obravnavo dopusti vložitev zahteve za izločitev le, če okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti, nastopijo pozneje ali pa prej niso bile znane. ZKP že zdaj določa, da mora stranka zahtevo za izločitev vložiti takoj, ko zve za razloge. Poznejše vlaganje zahtev za sodnikovo izločitev lahko sodišče zavrže kot prepozno, zakonodajalec pa lahko ukrepa še strožje, celo z denarno kaznijo za namerno zlorabo pravice do vložitve zahteve za izločitev sodnika.