Vsekakor je imela Marička svinjsko srečo, Jožiju je lahko povsem prostodušno povedala tistole okroglo o Gabrijelu, cin, cin, pa take, ni rekel ne bev ne mev, malo je še pohoblal zibko in šel spat. Jožef je bil torej očitno malo poseben, ni ga preveč vznemirilo, da ženička takole, a ne, pa to..., mogoče se mu ni več ljubilo, zaradi artritisa, pa je razumel mlado kri, mogoče je bil gej, kaj vem, in se je oženil, da bi imel mir pred homofobijo, in mogoče si je želel otroka. Vsekakor ni nasedal na te blut und boden in kri ni voda in podobne bedastoče, vesel bi bil tudi otroka, ki biološko ni njegov, a je vedel, da družinskega zakona, ki bi mu to omogočal, ne bo dočakal. (Ne vem, ali je vedel, da se bo to ponavljalo tudi dva tavžent let kasneje, in to prav v imenu njegovega pastorka. Če je vedel, ker je imel pač nekaj zvez pri Vrhovnem poveljniku, je razumel, kaj je to ironija: ironija je, ko SDS v najboljši Titovi maniri zlorabi otroke v politične namene in jih pošlje na cesto s tablami: Hočem očka in mamico! Prej smo nosili table: Bratstvo in enotnost. Ironija je tudi, da nihče ni te zlorabe otrok prijavil.)