Okej, boste rekli: za to žensko je otrok le izhod v sili! Otrok ji je le sredstvo, ne pa cilj! Otroka hoče le zato, da se bo znebila bolečine! Otrok bo le njen sedativ, njen prozac, njen painkiller! Lepo prosim, kdo pravi, da za poročeno žensko otrok ni le sredstvo, le izhod v sili, le painkiller - nikar ne pozabite, koliko poročenih žensk skuša z otrokom rešiti zakon, pritegniti izgubljeno moževo pozornost in podobno. Okej, boste vztrajali: toda ta ženska hoče otroka zlorabiti! Da bo zlorabila otroka? Lepo prosim, patriarhalna družba, ki si izmišljuje boleče, represivne, diskriminacijske zakone, res ne more soditi o tem, kajti prav patriarhalna družba temelji na represivni vzgoji otrok - prav patriarhalna družba otroke uči podrejenosti, odvisnosti in bogaboječnosti. Ja, prav patriarhalna družba je ta, ki otroke zlorablja. Okej, izbran je bil preveč ekstremen primer! Lepo prosim, ko pridemo do umetne oploditve samskih žensk, so vsi primeri ekstremni. In boleči. Zakaj? Oh, ne zato, ker bi bili ekstremni in boleči kar sami po sebi. Kje neki. Razlog je bolj banalen: ko enkrat sprejmeš zakon, ki samskim ženskam prepoveduje umetno oploditev, je namreč vsak »primer« ekstremen. Samska ženska, ki hoče umetno zanositi, je le še ekstremni stranski učinek zakona. Le še stranski učinek ekstremnega zakona. Tajvanski primer je v resnici zelo slovenski primer. In ekstremen je le zato, ker umetna oploditev samskih žensk ni legalizirana. Kaj bo storila samska Slovenka, ko jo bo začela endometroza ubijati? Odšla bo overseas. Zbežala bo v tujino.