kakor dokazujejo utilitaristi, pomenilo zmanjšanje koristi. Otežilo bi družbeno kooperacijo, porajalo strah in negotovost ter pocenilo vrednost človeškega življenja in svobode (Gooddin 1995: 22; Singer 1977). Poleg tega je velika verjetnost, da bodo ljudje zlorabili moč in v imenu javnega dobrega prelamljali obljube in diskriminirali (Bailey 1997). Če sprejmemo pravilo, ki nam nalaga, da prelomimo obljube ali diskriminiramo nepriljubljene skupine vsakič, ko mislimo, da bo to maksimiralo korist, se nam bo vsem godilo slabše. Nekateri komentatorji trdijo, da utilitarizem pravila zdrsne v utilitarizem dejanja, saj pravila lahko zapišemo tako podrobno in ozko, da postanejo enakovredna dejanjem (Lyons 1965; pogl. 4; Hare 1963: 130–6). Drugi temu ugovarjajo (Harsanyi 1977b). Toda tudi če je razlikovanje veljavno, se zdi domneva, da bodo pravila maksimiranja koristi vedno ščitila pravice šibkih in nepriljubljenih manjšin, čezmerno optimistična. Prepričanje, da bo pravičnost prevladala, je po Williamsovih besedah »poklon človeškemu dostojanstvu in domišljiji utilitaristov, ki ga razširjajo, ne pa njihovi neprotislovnosti ali njihovemu utilitarizmu« (Williams 1972: 103). Kakorkoli že, ta odziv nikakor ne odgovori na očitek, kajti tudi če je našel pravi odgovor, mu je to uspelo zaradi napačnih razlogov. Po utilitarizmu pravila je krivičnost diskriminacijske naravnanosti do manjšinske skupine v porastu strahu, povzročenega drugim s pravilom, ki omogoča diskriminacijo. Krivičnost odločitve, da ne poplačamo fanta, ki je pokosil trato, je v porastu dvomov, ki smo jih sprožili v drugih glede ustanove obljube. Toda to je brez dvoma napačna interpretacija. Krivica je bila storjena osebi, ki ne bi smela trpeti zato, ker je drugi nimajo radi, in fantu, ki je imel upravičene zahteve do obljubljenega denarja. Ta krivica ostaja ne glede na daljnosežne posledice za druge. Odgovor utilitarizma pravila zgreši to, za kar tu v resnici gre. Ugovor utilitarističnemu oblikovanju odločitve je bil, da bi moral vključiti nekatere posebne obveznosti in izključiti nekatere nelegitimne preference. V obeh primerih gre za moralne zahteve, ki imajo prednost pred maksimiranjem koristi (medtem ko U-agens gleda nanje zgolj kakor na priprave za maksimiranje koristi). Toda če je bil to naš ugovor, je nesmiselno trditi, kakor to počnejo utilitaristi pravila, da spoštovanje obljub in neupoštevanje predsodkov 59