In kje je sedaj pravica ljudi do obveščenosti, kje etika in kje mesto novinarjev? Osveščenost so prinesli številni medijski dogodki, poročanja, razprave, okrogle mize, simpoziji, seminarji … Že otroci v vrtcih so dobili "sive strani" Cicibana, pogovarjajo se o tem, kaj je dopustno in kaj ne, česa jim odrasli ne smejo delati, kako ravnati, da ne bodo žrtve. In prav je tako. Velika medijska kampanja proti nasilju in spolnim zlorabam je naredila mnogo korakov v lepšo prihodnost. A prav ta se lahko kaj kmalu sprevrže v še eno moro. Postopki so tajni in sodišče na podlagi določil zakona o kazenskem postopku izključi javnost glavne obravnave ali določi tajnost v preiskovalnem postopku. V 188. členu je zapisano: "Če to terjajo koristi kazenskega postopka, ohranitev tajnosti, koristi javnega reda ali razlogi morale, varstva osebnega ali družinskega življenja obdolženca ali oškodovanca, naloži uradna oseba, ki opravlja preiskovalno dejanje, tistim, ki jih zaslišuje ali so navzoči pri preiskovalnem dejanju ali pa pregledujejo preiskovalne spise, da morajo ohraniti v tajnosti posamezna dejstva ali podatke, ki jih pri tem zvedo in jih opozori, da pomeni izdaja tajnosti kaznivo dejanje." Taka odredba se zapiše v zapisnik o preiskovalnem dejanju oz. zaznamuje na pregledanih spisih, opozorjena oseba pa jo podpiše. Tako v fazi preiskave. Lahko pa se določi tudi samo tajnost glavne obravnave. O tem govori 295. člen, ki navaja: "Od začetka zasedanja pa do konca glavne obravnave sme senat ob vsakem času po uradni dolžnosti ali na predlog strank, vselej pa po njihovem zaslišanju, izključiti javnost vse ali dela glavne obravnave, če je to potrebno za varovanje tajnosti, varstva javnega reda, morale, varstva osebnega ali družinskega življenja obtoženca ali oškodovanca ali koristi mladoletnika, ali če bi po mnenju senata javnost škodovala interesom pravičnosti." Naslednji, to je 296. člen govori o tem, da predsednik senata opozori tiste, ki so navzoči na glavni obravnavi, katere javnost je izključena, da so dolžni varovati kot tajnost vse, kar zvedo in jih opozori, da pomeni izdaja tajnosti kaznivo dejanje. O izključitvi javnosti odloči senat s sklepom, ta se sme izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo. Tako je večina sojenj v zadevah, v katerih je govora o osebnem in družinskem življenju obdolžencev in oškodovancev, zlasti s področja kršitve spolne nedotakljivosti, tajnih. Tako je tudi prav, saj se na njih obravnavajo najhujši posegi v njihovo zasebnost, temne in mračne strani življenja otrok žrtev zlorab, pa tudi ostalih vpletenih. Novinarji se teh glavnih obravnav ne udeležujejo in le sodba je še vedno prebrana javno. Gre za "sodbo v imenu ljudstva", tako kot je še vedno zapisano. A tudi tu mora predsednik senata poskrbeti, da razglasitev opravi tako, da ne škoduje strankam. Poročila novinarjev z razglasitev sodb so skoraj v vseh primerih taka, da navajajo le storilca kot morda moškega srednjih let, živečega na obrobju Ljubljane, ali v enem izmed slovenskih mest, ki je zlorabil hčerko, morda pastorko, nečakinjo, sosedo … Kdo je to, vedo le najbližji. Seveda je problem v manjših krajih in tu je treba biti še bolj previden. Nedvomno pa se vesti prav v majhnih krajih razširijo hitreje, saj se zvok širi s hitrostjo, ki je večja od svetlobne. Če policisti sredi dne nekoga odpeljejo z delovnega mesta, iz domače hiše …, če ga ni nazaj, se že začne šušljati. Če ni kogar povozil do smrti in pobegnil, če ni zagrešil razvpitega kriminala na delovnem mestu, če … Če o njem niso poročala sredstva javnega obveščanja v večernih poročilih, je morda storil kaj na škodo svoje družine. In takrat se začne na veliko govoriti, razpravljati, v domači gostilni, za vogalom, v vaški trgovinici … Vsi se tedaj spomnijo modric njegove žene, shiranega in prestrašenega otročička, glasnega vpitja, ki se je morda razlegalo iz hiše pozno ponoči … Ob smrtih, torej umorih in drugih najhujših kaznivih dejanjih zoper življenje in telo, v naši ljubi domovini ni moč molčati. Ko delavci mrliškega podjetja iz hiše odnesejo krsto, ko se družina zavije v črnino in žaluje in ko vaški župnik prebira o prahu in pepelu, v katerega se povrne človek, ve o dogodku v najmanjši vasici vsa Slovenija, pa še kdo onkraj meje.