Dubaj je že od nekdaj mesto trgovcev. Na polovico ga deli vodni kanal, ki je hkrati izhod na morje. Po tej morski poti prihaja blago iz vseh delov sveta v nakupovalno meko. Vsakdo, kdor kaj velja in se ukvarja z nafto, se praviloma ukvarja tudi s trgovino. Postavi si svoj trgovski center, bogatejši v mestnem središču, drugi na obrobju mesta. Seveda ponujajo vse, kar si človek poželi, prodajalci pa vljudno vabijo k nakupom. Verjetno ni treba poudarjati, da so ti trgovski centri klimatizirani, čisti in razkošni. Vsa ta razkošnost včasih meji že na kič, zlasti največji zlati bazar, imenovan Gold Souk, kjer je zlata in zlatih izdelkov v izobilju in še najceneje na svetu se ga da kupiti. Ampak z ženo sva si bila edina, da v tem okolju to prav ustreza. Ljudje so izredno gostoljubni in zelo hitro navežejo stik in pogovor. V dopoldanski urah sem opazil na ulici in po nakupih predvsem ženske z otroki, zvečer pa družine. Moški so po koranu in običajih odgovorni in dolžni skrbeti za družino, zato so izredno zaposleni. Šele po 17. uri in v petek, ki je pri njih praznični dan, se pojavijo na ulicah v ogromnih kristalno čistih, predvsem belih in črnih limuzinah vseh najprestižnejših znamk. "Zaščitni znak" Dubaja sta ogromno terensko vozilo, največkrat Toyotin land cruiser, s povsem zatemnjenimi stekli in domačin v snežno beli opravi z zlatim nalivnikom v žepu. Vedno sem se spraševal, kako jim uspe kljub vetru in prahu ohraniti tako brezhibno bela in zlikana oblačila.