Že od devetih zvečer je čakala v prostoru za oskrbo s posteljnino. Tako kot ob prvem obisku je tudi tokrat vstopila v bolnišnico naravnost skozi glavni vhod. Nihče je ni opazil. Kdo pa bi opazil bolniško sestro, ki nekam hiti? Nihče je ni opazil, saj na njej ni bilo prav nič posebnega. Premišljevala je bila že o tem, da bi se kako zakrinkala, si nemara nadela lasuljo; ampak ta previdnostni ukrep bi bil povsem nepotreben. Veliko časa je imela za razmislek, ko je sedela v prostoru za posteljnino; vonj po sveže opranih in zlikanih rjuhah jo je spominjal na otroštvo. Sedela je tam v temi vse do polnoči, potem pa vzela baterijsko svetilko, tisto, ki jo je vedno uporabljala pri svojem delu, in prebrala zadnje pismo, ki ji ga je napisala mama. Bilo je nedokončano. Toda prav v tem pismu je prvič spregovorila o sebi. O dogodkih, ki so tičali za njenimi poskusi, da bi si vzela življenje. Videlo se je, da nikdar ni prebolela svoje zagrenjenosti. Blodim okoli po svetu kakor ladja brez kapitana, je zapisala, prisiljena pokoriti se za krivdo nekoga drugega. Mislila sem, da bo z leti nastala dovoljšnja razdalja, da bodo spomini zbledeli in se nemara nazadnje povsem razblinili. Ampak zdaj vidim, da se to ne bo zgodilo. Edinole s smrtjo lahko naredim konec temu. In ker nočem umreti, vsaj zdaj še ne, se rajši spominjam.