KDO JE NARISAL STANKU SKAKALNICO, vprašuje Branko Potočan v naslovu svoje plesne predstave, kot da ne bi dobro vedel, da si jo je Stanko narisal in zgradil sam. Tako, kot so si jo, davno, davno, hrastniški mulci, med katerimi se je bodoči Vandekeybusov sodelavec šele navajal na sajasto revirsko sapo. K stvari. Med predstavo, ki bo s par ponovitvami v Delavskem domu najprej na voljo domačinom, potem pa se predvidoma seli v ljubljanski dom onega brkatega kronika, se ne zdrzneš le enkrat ali dvakrat. Recimo, ko se par kerlcev, ne glede na vrv, ki ju sunkoma zadrži v zraku in potlej s treskom butne ob tla, kar meče in meče za eno samo žensko. Grobo, že kar kostolomsko zadrževanje kinetičnega naleta z vrvmi ali rokami, s katerim se slabo uro poleg atletskega Potočana ubadajo tudi soavtorji Jana Menger, Sebastijan Starič in Dušan Teropšič, ni le razkazovanje sile, veščin in ogromnega napora. Tako da se je tudi laično hrastniško občinstvo velikokrat nehalo spraševati, mar nastopajočih cela reč ne boli, in je s srčnim odobravanjem upravičilo na prvi pogled nenavadni plesni regionalizem. Namreč, Stanko je duhovita zgodba o občutljivem obdobju prehoda od skakalnih treningov, polk, špichoz, naramnic in flanelastih srajc k na rob zlikanim hlačam, temnim naočnikom, poliestrskim srajcam in disko špičakom. Torej, od fantovskega merjenja moči k okajenim mat' kurba naskokom na nič hudega sluteči drugi spol. Če je tovrstno tranzicijo gledati kot prestano, za neizogibno potezo odraščanja v sedemdesetih, in se ji zatorej še slajše smeje, pa za užitek ne bodo prikrajšani niti tisti, ki se jim zdi, da morajo biti še vedno priča njenim sodobnim, nič prijetnejšim oblikam.